O žirovski stari cerkvi

»V Starih Žireh je križišče treh cest, ki od tod vodijo na jug proti Logatcu in Notranjski, na zahod proti Idriji in Primorski in na sever proti Škofji Loki ter Gorenjski. Tujec, ki se tukaj ustavi, s pogledom zaman išče med hišami vaško cerkev. Po videzu okoliških hiš zasluti, da stoji v središču nekdaj pomembne vasi, ki je morala imeti svojo cerkev, in v Starih Žireh je res stala župnijska cerkev sv. Martina. Vendar sta praznini v bližini križišča ostali za nekdanjo Štalarjevo hišo in župniščem. Praznina, ki jo je za seboj pustila cerkev, je skrita, umaknjena od križišča in ceste pod strmo pobočje Žirka. Cerkev ni izginila popolnoma, ostali so zidovi prezbiterija, ki so zaščiteni z ostrešjem. / Prva cerkev v vasi Žiri je bila verjetno zgrajena po freisinški kolonizaciji žirovskega ozemlja v 13. stoletju kot podružnica pražupnije v Stari Loki. Po ustanovitvi vikariata in nato župnije v Žireh je še v srednjem veku, torej pred letom 1500, postala župnijska cerkev prostrane žirovske župnije. Ob cerkvi je bilo tudi pokopališče. Oltarji v cerkvi so bili prvič navedeni leta 1704, glavni je bil posvečen zavetniku cerkve škofu sv. Martinu, stranski oltarji pa sv. Andreju, apostolu, Blaženi Devici Mariji in sv. Štefanu, prvemu mučencu. Patrociniji oltarjev so se ohranili v 20. stoletje, cerkev so stoletja prezidavali in dozidavali. Leta 1906 so začeli graditi sedanjo žirovsko cerkev, ki so jo posvetili leta 1912. Stara cerkev je med gradnjo nove hitro propadala. Poleti 1910 so cerkev zaprli, ker je postala nevarna za obiskovalce. Leta 1913 se je na Dunaju za ohranitev cerkve zavzel arhitekt Jožef Plečnik. Dunajska C. kr. Centralna komisija za spomeniško varstvo je začela s pripravami za njeno ohranitev. Obiskala in opisala sta jo konzervatorja Ivan Franke in dr. France Stele, jo fotografirala, Stele je opis tudi objavil. Prva svetovna vojna je prekinila prizadevanja za ohranitev cerkve. Po vojni se je žirovska župnija pogreznila v dolgove in je leta 1926 za nizko ceno prodala staro cerkev in opuščeno pokopališče. V cerkvi so uredili parno žago, ki pa je kmalu propadla, upniki so cerkev in pokopališče prodali. Zidove cerkvene ladje so podrli, zidovi prezbiterija so ostali. Na mestu cerkvene ladje so v tridesetih letih 20. stoletja uredili vrtove …« (str. 7–8)

Gornji odlomek je iz avtorjevega uvoda v to knjigo o tragični usodi nekdanje žirovske župne cerkve. Upamo, da bo ta skrbni opis njene zgodovine še en prispevek k pobudam, da bi iz tistih nekaj zidov, ki so od nje ostali, uredili njen spomenik, tak ali drugačen.