O Zlatorogu in pastirju Jaki iz Zasipa, 1. del

Pripovedka, katere vsebina in njeno zanimivo sporočilo sta raziskovalno delo našega nekdanjega predsednika Petra Zupana in zakladnica v njegovem diplomskem delu.

Julijske Alpe danes dojemamo kot pohodniško destinacijo za navdušene planince in alpiniste. V 18. in 19. stoletju pa je ta gorska veriga pri prebivalcih okoliških dolin vzbujala popolnoma drugačne predstave. Veljala je za mistični kraj, kjer so živela čudežna bitja, ki so čuvala zaklade, in kamor naj človeška noga ne bi smela stopiti. Čeprav so bili prebivalci Baške grape, Trente, Zgornjesavske doline, Bohinja in Blejskega kota rimskokatoliške izpovedi, so se v svojih predstavah pogosto zatekali k svojim poganskim koreninam. Najbolj se je to odražalo v pripovedkah, ki so si jih v dolgih zimskih večerih pripovedovali v krogu družine za kmečko pečjo. Na območju Trente so si med drugim pripovedovali zgodbo o Zlatorogu.

»V dolini triglavskih jezer in Komni so nedolgo nazaj bivale vile rojenice, ki so pomagale siromakom v stiskah. Kdorkoli je prišel v njihovo kraljestvo, tega so odvrnile s poti z grozečimi gibi: s plazovi, nalivi ali točo. Te žene so imele čredo belih koz, ki so se pasle na stenah, ki gledajo proti okoliškim dolinam. Prvi v čredi je bil neranljiv kozel z zlatimi rogovi. Pravili so mu Zlatorog. Če ga je strelec zadel, je iz njegove krvi zraslo čudovito zelišče, po imenu triglavska roža. Po zaužitju tega zelišča je Zlatorog v hipu ozdravel. Le tisti najbolj poučeni pa so vedeli, da Zlatorog svojih rogov ne uporablja samo za postavljanje v svoji čredi. Legenda je trdila, da naj bi rogovje služilo tudi kot ključ do skritega zaklada v gori Bogatin. Nekega dne je neki trentarski lovec iz napuha streljal na Zlatoroga. Ko ga je zadel, se je žival zatekla do strmih pečin. Lovec mu je sledil in opazil, da se je Zlatorog že naužil zdravilnih zelišč, ki so pognale iz tal, prepojenih s krvjo. Polna novih moči se je žival pognala proti lovcu in ga pahnila v prepad. Mlado truplo je drugo pomlad naplavila reka Soča. Takrat so iz njegovih rok iztrgali tudi šopek triglavskih rož.«

Vile so s svojimi čredami koz dolino triglavskih jezer za vedno zapustile. Zlatorog je iz gole jeze z rogovi razbrazdal pokrajino in iz visokogorskih travnikov ustvaril kamnita melišča. Še danes naj bi se na pobočjih gora poznali sledovi njegovih rogov.

Iz zgodovinsko-literarnega vidika je bila druga polovica 19. stoletja prav posebno obdobje. Posebej veliko pozornosti se je namenjalo raziskovanju in zbiranju narodnega blaga.

Pripovedka o Zlatorogu se je v zapisih prvič pojavila v 43. številki Laibacher Zeitunga 21. februarja 1868. Takrat jo je Karel Dežman objavil z nemškim naslovom Die Sage von Goldkrickel kot del obsežnejšega članka o Triglavskem ledeniku. Z zgodbo o Zlatorogu je želel Dežman ponazoriti, kako skrivnostni svet med vrhovi vpliva na človeško domišljijo.