O Zlatorogu in pastirju Jaki iz Zasipa, 2. del

Pravljica o Zlatorogu se je leta 1876 pojavila tudi v samostojni izdaji kot epska pesnitev. Spesnjena v nemščini in kasneje v slovenščino prevedena pravljica o čudežnem kozlu je postala znana znotraj celotne habsburške monarhije. Epsko prepesnitev Rudolfa Baumbacha iz leta 1876 z naslovom Zlatorog: eine Alpensage (Zlatorog: alpska legenda) bi lahko glede na število ponatisov in naklado izvodov (več kot 100.000 enot do 1914. leta) primerjali z današnjo priljubljenostjo knjig o Harryju Potterju.

V raziskovanju za diplomsko nalogo in kasnejše znanstvene članke je Peter Zupan naletel na zelo zanimivo dejstvo, ki Zlatoroga povezuje z našo prelepo vasjo. V Literarni pratiki za 1914. leto prevajalec, pesnik in pisatelj Anton Funtek pripoveduje o nastanku Baumbachovega Zlatoroga:

»Baumbach je iz Trsta pogostoma v vročih poletnih mesecih zahajal na Gorenjsko, zlasti v Mojstrano in na Bled. Tukaj je seveda tudi nabral slovenska imena za osebe v 'Zlatorogu', ki jih je bilo vsekakor treba krstiti. Duhovni svetnik g. Jakob Aljaž na Dovjem mi celo zatrjuje, da je utegnil imeti pri tem določene osebe pred očmi. Kadar je bival v Mojstrani, se je nastanil v znani gostilni pri Šmercu. Tam je služila za natakarico sestra sedanjega nadučitelja Fr. Jegliča na Dovjem, Jerica. Mogoče da je imel Baumbach njo v mislih, ko je pisal prizor, kako se Jerica v krčmi ob soškem mostu lahkotno suče po sobi in streže gostom. Rjava Špela je baje dobila ime po Turkovi Špeli, ki se je kasneje omožila pri Orehovniku v Mojstrani. Kot pastirica je drzna ženska čestokrat kar v coklah hodila na Cmir in na sosednje vrhove. Njen brat je bil lovski pogonič; živi sedaj in ima svojo kočo v Vratih. Za model trentskega lovca pa je utegnil Baumbachu služiti mojstranski lovec in znani vodnik Gregor Rabič, ki je umrl pred kakimi desetimi leti. Visokorasel je bil, moder, molčeč, vedno zamišljen. /.../ Tudi stari Jaka je baje vzet iz naroda. To je bil pastir, doma iz Zasipa pri Bledu, ter je prebival v stari koči blizu lovske koče na Krmi.«

Dejstvo je, da smo na našega pastirja Jako (ki ga kljub iskanju po arhivih zasipskih krstnih in mrliških knjig za zdaj kot zgodovinske osebe še nismo našli) lahko upravičeno ponosni. V delu namreč pastir Jaka nastopi v prizoru, ko v svoji koči visoko v Krmi pripoveduje tudi slovenske ljudske pripovedke (o Petru Klepcu, lepi Vidi in Kralju Matjažu). Lahko torej upravičeno trdimo, da je v Baumbachovi epski pesnitvi prevzel vlogo podajalca ljudskih zgodb in modrosti.

Prizorišče pripovedke o Zlatorogu je ostalo nedotaknjeno do današnjih dni, zato lahko vsak uživa v občudovanju narave na enak način kot ob nastanku pripovedke. Ena od poti do našega triglavega očaka in raja sedmerih Triglavskih jezer vodi tudi skozi Krmo, kjer je na tamkajšnjih zasipskih pašnikih najbrž nekoč pasel tudi pastir Jaka. Ko se naslednjič ustavite pri »Prgarci«, se spomnite tudi mita o Zlatorogu, ki ga je stari mož najbrž tako rad pripovedoval mimoidočim.