Oaza domišljije v puščavi tesnobe

Graditi človečnost

Soseska v starem delu Kaira. Kompleks 42 peščeno rjavih stolpnic, pred nekaj leti zgrajenih v neprofitne namene. Pacienti iz Gaze, ki so bili na podlagi zdravstvenih stanj najprej evakuirani v bolnišnice v Egiptu, kasneje pa od tam odpuščeni, so sedaj nameščeni v omenjenem naselju z imenom El Khayala. V stanovanjskem sistemu trenutno biva približno tisoč palestinskih begunk in beguncev. V večini pacientov z rakom kostnega mozga, levkemijo in podobnimi težko ozdravljivimi boleznimi. Nekateri so tam z družinskimi člani, drugi so v stiku z Gazo prek videopovezave, nekateri nimajo nikogar več klicati.

Stolpnice El Khayale se dvigajo nad zaprašenimi ozkimi ulicami, kjer veter vrtinči pesek in smeti, po katerih v iskanju hrane brskajo krdela divjih psov. Kljub temu da nekatere zgradbe že vidno propadajo, s svojo kolosalnostjo vztrajno meljejo in nediskriminatorno drobijo ljudi na dnu – najrevnejše Egipčane in razseljene palestinske paciente – begunce. Z izjemo otrok oboji spominjajo na blede obrise svoje preteklosti in odvzetih priložnosti. Za ljudi najprej izkoreninjene iz Gaze, sedaj brez formalnega statusa begunca, veneče v puščavi betona, je raznolikost življenja omejena na nianse črnin, ki v njihova stanovanja zeva iz neštetih oken sosednjih stolpnic.

V tem skorajda brezčasju, kjer sta edino zelenje v celotnem naselju bazilika pred blokom 38 in risba lista na kartonastem kozarcu za kavo, v tesnobi čakajo na dan, ko se odpre mejni prehod Rafa, da se lahko vrnejo na kupe ruševin – domov. Celotna socialna dinamika tamkajšnjega mikrokozmosa je kompleksna, dostojno preživetje pa pomeni vsakodneven boj na obrobju družbe, kjer vlada zakon džungle. Ena izmed čakajočih na vrnitev v Gazo je dr. Aisha Sameer, palestinska pediatrična psihoterapevtka, ki nazorno opiše povojne potrebe svojega naroda: »V Gazi bomo nekoč že obnovili hiše, šole in univerze. A najprej je treba obnoviti ljudi.«

Interpretacije meja

Prav to pa je bil glavni razlog, da sva s publicistom in novinarjem Erikom Valenčičem v sklopu humanitarnega programa organizacij Zavod NUR in ITF – Ustanove za krepitev človekove varnosti obiskala El Khayalo. Ime soseske izhaja iz arabskega izraza za »domišljijo, zamišljanje«, naziv pa je dobila po hipodromu v bližini naselja. Z namero človekoljubne pomoči in razumevanja dejanskih potreb tamkajšnjih razseljenih bolnikov smo pod vodstvom Jaberja Elmasrija, Palestinca iz Gaze in humanista, ki v Sloveniji živi od leta 2009, vodili delavnice psihološke podpore v obliki kreativnih delavnic: izražanja skozi pisanje proze in poezije, razumevanje in interpretacijo umetnosti, fotografije in s poudarkom na splošni kulturi, ki je temelj vsakega naroda – tako slovenskega kot palestinskega.

Ena prvih vaj, namenjenih preboju mentalnega zidu devetih udeležencev delavnic, je bila vaja interpretacije fotografije, ki sem jo posnel na stopnišču ene izmed stolpnic le nekaj ur po prihodu v El Khayalo. Lahko pa bi bila posneta v kateri koli, saj so pogledi navzven identični v vseh 42 zgradbah.

Aisha: »Ob pogledu na fotografijo čutim potencirane negativne občutke, klavstrofobičnost. Prizor me spomni na vse selitve v Gazi s severa do juga. Tam je bil takšen rjavkasto črn prah. Črnina. Ulice tu pa so prav tako temne. Na fotografiji razberem tudi dvojnost, realnost in pa alternativne svetove.«

Sabreen: »Okno je simbol življenja, če je v njem le nekaj svetlobe, to pomeni upanje. Ko vidim fotografijo, si predstavljam luč, ob kateri so otroci, ki se smejejo, a v njihovih očeh je žalost. Spominja me na hišo, na katero padajo rakete, zato mi kljub vsemu El Khayala predstavlja neko vrsto varnosti.« Sabreen je kasneje delila videoposnetek reševanja in svojo poezijo, v kateri skozi svoje čutenje prvoosebno opisuje proces reševanja izpod ruševin, pod katerimi je bila pokopana s svojimi otroki.

Hamis je v naselju El Khayala leto in tri mesece. Živi sam. Z vsako izgubo se sooča sam. »Nikogar nimam, ki bi mi izrekal prepogosto sožalje za ubite sorodnike v Gazi. Al Hayal ima v prevodu iz arabščine dva pomena: domišljija in konjenica. Počasi tu nabiram 'družino'.« S previdnostjo je razlagal svojo idejo o scenariju gledališke igre, ki bi jo rad režiral in posnel. Do sedaj je na podlagi diplome z univerze El Azhar deloval v javni upravi – distribuciji električne energije v Gazi.

Safaa v El Khayali živi z materjo, ki preboleva raka, in dvema otrokoma. Povedala je: »Fotografija me spomni na prve trenutke v egipčanski bolnišnici, kamor so me evakuirali. Začutim toplino družine. Temnejši del fotografije pa me spominja na dni v Gazi in poskuse seganja po življenju, kakršno nam tam ni uspelo.«

Shorook je grafična oblikovalka, ki je v El Khayalo prišla z materjo odvetnico, ki je nedavno izvedela, da je najbrž uspešno premagala raka in da čaka na zdravniške potrditve, preden se vrne v Gazo. »Ko prvič pogledam to fotografijo, želim čim prej oditi od tod.«

Hanin: »Svetlejši del fotografije predstavlja našo hišo v Tal el Sultanu v Rafi. Tja smo se preselili tri mesece pred začetkom vojne. Bila je mogočna in tam smo živeli v dostojanstvu. Temen del predstavlja vojno in morijo, ki je uničila ne le hiše, temveč tudi vse v nas samih. Na fotografiji vidim tudi dvojnost – globalno podporo sveta in pa svet, ki nas je pustil na cedilu.«

Hana: »Spomnim se hiše v Khan Junisu. Zapustili smo jo pred bombardiranji, potem pa smo se vrnili. Videli smo le prah, ruševine in drevesa brez listja. Ljudje v mestu brez hiš so kot listje brez dreves – trohnijo. Žalost. Jesen življenja.«

Zeina, učiteljica angleščine, ki nam je tudi priložnostno prevajala, je lektorica in recenzentka leposlovnih knjig. Je avtorica zbirke kratkih zgodb in esejev, svojemu bratu, ki je bil ubit leta 1996, pa je posvetila knjigo Absence of the Sun (Odsotnost sonca). Pisati je nehala leto po vojni, 2014, v El Khayali pa je prevzela vlogo nekakšne koordinatorke rastoče skupnosti. Fotografija ji je vzbudila naslednje asociacije: »Umazanija, umazano okolje. Veš, v Gazi nismo bili vajeni tako živeti. Vidim temo in majhna okna. V Gazi so okna večja kot v Egiptu, kar razumem tudi kot metaforo, ki lahko opiše ...« Obrazložitev je prekinil glasen zvok ognjemeta, ki ga je sredi popoldneva razneslo v neposredni bližini našega stanovanja. Spominjal je na zvoke streljanja, zato smo naslednjo vajo nadaljevali po predahu.

Doaa, ki trpi za rakom kostnega mozga, pa je ostala tiho, zatopljena v bogsigavedi kakšne svoje misli ob opazovanju dveh tujcev, ki sta, izvzemši kratek obisk turške delegacije, edina v preteklem letu in pol prišla na obisk, na rehabilitacijske podporne delavnice ozaveščanja o pomenu kulture, kreativnega izražanja in umetnosti. Med našimi vsakodnevnimi srečanji so se razseljeni pacienti ozirali vase in onkraj svojih življenjskih zgodb, kar jim je pomagalo pri določitvi neke referenčne točke v času in prostoru, od koder smo zagnano, a odgovorno začeli graditi svetlejšo sedanjost. Da pa smo to dosegli, je vsak od nas skozi skupne aktivnosti in druženja pešačil po ruševinah vsak svoje mentalne Gaze, zato je v istih ljudeh Doaa kmalu prepoznala prijatelje.

Je luč vedno tudi svetloba?

Kot v kontroliranih območjih tudi v vsakem izmed sektorjev celotnega kompleksa vladajo specifična pravila obnašanja in spoštovanja. Ne le med ljudmi, bivajočimi tam, tudi med stolpnicami so postavljeni nekakšni nevidni zidovi, na katerih so napisana pravila obnašanja. Nad večino ulic oprezajo golobi nemiru, zato sem le pred blokom, kjer ima Anas, Palestinec iz Gaze, postavljeno svojo prodajalno delikates: falaflov, feferonov, oljčnega olja in ostalih dobrot, posnel nekaj fotografij večernega slavja v počastitev prekinitve ognja, ki pa je bilo na začetku grenko, kako ne – ob vseh mrtvih so bili tudi plesni koraki težki, krhki, plašni in negotovi, kot dogovor o prekinitvi ognja sam. Vlažen veter s severovzhoda, ki je hladil dober ducat navzočih, je s seboj prinašal tudi duhove ubitih v genocidu. Ne nazadnje: od Anasovega bloka je Gaza oddaljena le 392 kilometrov.

Shorook (arabsko: vzhod, sončni vzhod) je na balkonu v tišini zrla v daljavo. Čez vse peščeno rjave stolpnice, ki s svojo višino objestno krajšajo trajanje sončne in svetlobe v vseh možnih metaforah, je Shorook zrla v (svoj) zahod.

Zaključni dan našega druženja smo posvetili obisku podružnice palestinske slaščičarne Kazem, ki izvira iz mesta Gaza. Danes egiptovska podružnica služi kot sladka nostalgija za v Kairo razseljene Palestince. Vrnitev v čas, ko je bilo v Kazemu moč najti najokusnejši sladoled vse od Haife do Kaira.

Z obljubo in upanjem, da se naslednjič srečamo v obnovljeni slaščičarni v mestu Gaza, se nismo poslovili, le razšli. Našli se bomo in prepoznali prek luči, prek svetlobe, ki so jo rehabilitacijske delavnice prižgale. Naj Aishi, Sabreen, Hamisu, Safi, Shorook, Hanin, Hani, Zeini in Doi osvetljuje pot po neizbrisljivih sledeh, ki vodijo nazaj domov – v domove, kjer vlada mir. Nekoč.

Glasba je ugasnila, divji psi so lajali in mleli ostanke kosti človečnosti, karavane niti bilo ni. Po ponavljajočem se vzorcu sem šele kasneje spoznal, da kairski taksisti niti nimajo pretirane želje zapeljati v El Khayalo. Naj še naprej vozijo turiste na oglede piramid v Gizi, v El Khayali se je namreč začelo rojevati nekaj večjega.