Oblači tudi svetovne ase

Škrjančevo – Globalizacija, hitra moda in poceni uvožena oblačila so v minulih desetletjih dodobra premešali garderobo večine ljudi. Eden redkih, ki še kljubuje tokom časa, je krojač Marjan Pohlin, ki ga številni prijatelji poznajo kar po vzdevku Krojačko. V njegovem ateljeju na Škrjančevem nastajajo dovršena moška oblačila, od oblek in plaščev do uniform, lovskih oblačil in celo gorenjske narodne noše.

S šivanjem se je srečal že zelo zgodaj, ko je na domači šivalni stroj očetu šival delovne obleke, nato pa je bil med šolanjem vajenec v takratni Uslugi Kamnik, delal je tudi v kamniški tovarni usnja Utok. Poklic krojača ga je pripeljal vse do ljubljanske Opere, kjer je kot vodja krojaške delavnice sodeloval pri ustvarjanju kostumov za operne predstave. »Opera mi je dala vpogled v zgodovino, pa tudi v natančnost, ki jo zahteva kostumografija. Pri tem mora vse 'klapati v nulo',« poudarja Pohlin, ki danes velja za enega najboljših mojstrov svoje obrti.

O tem ne nazadnje pričajo tudi stranke iz sveta politike, gospodarstva in športa. Med njimi so bili dr. Janez Drnovšek, več ministrov in veleposlanikov, v zadnjem času pa mu zaupata tudi oba naša kolesarska asa. Za Tadeja Pogačarja je prvo obleko dokončal ravno v času našega obiska, Primož Roglič pa jih ima v svoji garderobi že nekaj, med drugim tudi poročno. Na vprašanje, kako zahtevni stranki sta takšna asa, odgovarja le na kratko in diskretno: »Sta prava profesionalca.«

In kako mu je uspelo pridobiti zaupanje strank takšnega kova? »Reklama v rokodelstvu je le ena – dober izdelek,« pravi. Po meri narejeno ročno izdelano obleko si danes omisli le redko kdo, a tisti, ki si jo, občutijo razliko, saj se zdi, da je obleka kot ulita. Pri tem pa Pohlin poudarja tudi, da je takšen kos oblačila treba znati nositi. »Ni dovolj le, da jo oblečeš, pomembno je, da jo nosiš pravilno. Ko sedimo, se suknjič odpne, ko stojimo, pa vedno odpnemo le spodnji gumb,« pravi in doda, da hlače najlepše »stojijo«, ko jih nosimo z naramnicami. »Pasovi za hlače so v Evropo prišli po drugi svetovni vojni z ameriškimi vojaki, a gospodje so dotlej vedno nosili naramnice,« navrže še eno zanimivost.

Za krojača sicer ni pomembno, ali je človek suh ali močnejše postave. »Vsaka postava je zame manekenska. Vsak ima pravico, da je v obleki dobro videti in se dobro počuti,« pravi krojaški mojster, ki svoje znanje že predaja sinu, a poudarja, da je učenje takšne obrti dolgoleten proces. »Če želiš uspeti, moraš biti potrpežljiv in perfekcionist,« zaključuje.

Vrlini, ki sta v današnjem svetu vse redkejši.