Obletnica vzpona na Anapurno

Odpravo na himalajsko Anapurno je vodil Tone Škarja, postavili pa ste mejnik v zgodovini svetovnega alpinizma in ekstremnega smučanja.

Anapurna je bil zadnji s strani Slovencev še neosvojen osemtisočak, do naše odprave je bilo že pet neuspelih odprav. Komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS je objavila razpis z namenom, da zbere najboljše slovenske alpiniste, ki bi osvajanje vseh 14 osemtisočakov zaključili na ta način. Bili smo kot neka reprezentanca, v odpravo sta bila izbrana do takrat najuspešnejši slovenski Himalajec Viki Grošelj in Hrvat Stipe Božić, dva najboljša tedanja alpinista, Tomaž Humar in Janko Oprešnik, ter midva z Davom s hkratno željo, da bi opravila tudi prvi smučarski spust s kateregakoli osemtisočaka za Slovenijo. Te tri naveze smo bile izbrane sredi leta 1994 in smo imele približno leto dni časa za priprave na odpravo.

Sta imela za Davom veliko skupnih odprav?

Ne, to je bila moja druga odprava, dve leti prej sem bil na Šišapangmi, Davo pa istega leta na K2. Anapurna je bila najina prva in edina skupna odprava v Himalajo, kajti po Anapurni nisem več hodil tja.

Kako je delovala bratska naveza?

Zelo dobro. Ob 30-letnici odprave sem se odzval povabilu IT-jevcev in jim pripravil predavanje o tem dosežku in sem vzel v roke svoj dnevnik. Dragoceni spomini, v dnevniku sem posebej poudaril, kako se mi zdi dobro, da sva z Davom skupaj v odpravi. Leta 1993 smo bili na Šišapangmi s prijatelji (Matej Krajnc, Iztok Tomazin, Urban Golob in jaz); majhna odprava, dobro smo se razumeli, ampak ob sebi nisem imel 'ta domačega'. Kako je bilo z Davom drugače, ko si skupaj z nekom, ki ga zelo dobro poznaš in je del tvoje družine. Kar se tega tiče, je bilo zame zelo bogato. Davo, ki je imel tudi več izkušenj, pa v svojem dnevniku opisuje, da je kot osem let starejši brat čutil neko odgovornost do mlajšega. Res je bila lepa bratska izkušnja.

Ampak pogoji za vzpon in za spust so bili zahtevni. Nevarnost plazov, močnega vetra, nizke temperature.

Anapurna je najnevarnejša gora, razmerje med osvojenimi pristopi na vrh in med žrtvami – že več kot 50 jih je – je daleč najslabše. Midva sva bila kot 83. in 84. na vrhu, čeprav je bil to prvi osemtisočak leta 1950, ki so ga osvojili Francozi. Gora ima veliko objektivnih nevarnosti, serake, razpoke, zaradi teh dveh stvari je tako nevarna. Poleg znanja, izkušenj, pripravljenosti, tega, na kar lahko sam vplivaš, moraš imeti kar precej sreče. Stalno se nekaj ruši in tudi mi smo imeli nekaj neprijetnih dogodivščin in smo jo še dobro odnesli. Ogromno stvari se mora poklopiti, da lahko odprava uspe.

Koliko dni sta potrebovala za osvojitev vrha?

To je bila klasična himalajska odprava, kar pomeni, da smo postavili bazni tabor na višini 4300 metrov in potem postavljali še višinske tabore, kamor smo znosili vso opremo – fiksne vrvi, šotore, spalne vreče, hrano ... Na ta način smo se aklimatizirali in opremljali pot proti vrhu oziroma pot za sestop. Z Davom sva v petih dnevih v tretjem poskusu prišla iz baze na vrh in še istega dne z vrha smučala do baznega tabora.

Kaj je bilo najzahtevnejše, največji izziv?

Zame je bil to drugi dan, ko smo morali sicer počivati zaradi slabega vremena in sem se počutil zelo slabo. V bistvu je bila sreča, da smo bili primorani v počitek, ker če bi bilo tisti dan treba iti naprej, ne vem, ali bi fizično to zmogel. Drugače je pa odprava lepo potekala, ni bilo nekih dramatičnih preizkušenj. Tudi tehnično plezanje ni bilo tako ekstremno zahtevno, če si predstavljamo, da je bilo treba še smučati. Sploh zadnji dan, ko sva še smučala, je sijalo sonce in z bratom sva imela tudi to srečo.

Koliko časa sta potrebovala za smučanje?

Sedem ur s postanki vred. Ob desetih zvečer sva se začela pripravljati, opolnoči smo začeli plezati skupaj z Mehičanom Carlosom Carsoliom, ki se nama je pridružil in ki je bil šele četrti Zemljan, ki je stopil na vseh 14 osemtisočakov. Opolnoči smo začeli hoditi, ob devetih dopoldne smo bili na vrhu Anapurne, nekje okrog štirih popoldne sva prismučala do baznega tabora.

Zaradi nadmorske višine nisva vedela, kako nama bodo šli prvi zavoji, ali glava spremlja ali ne, ali je kontrola nad smučmi, kar je bilo ključno. Prvih 300 metrov je bilo tehnično najzahtevnejših: zelo strm in izpostavljen teren in ni smelo priti do napake. Zgornji srednji del je bil lep, relativno položen, sledilo je tisoč metrov zelo strmega smučanja, kjer sva se morala dvakrat po deset metrov tudi spustiti ob vrvi čez navpične ledene skoke.

Struktura snega se je zelo spreminjala na vseh 3700 metrih višinske razlike. Zgoraj je bilo dosti trdo, a ne ledeno, kar je bilo ključno. Nižje je bilo, bolj je bil sneg mehek in južen. Ves čas pa so bile razmere v redu za smučanje.

Dnevnik, ki ste ga omenili ... Ali ga držite bolj zase ali si ga želite kdaj javno objaviti?

Prav mika me, da bi ga enkrat v starejših letih objavil kot knjigo ali v kakšni drugi obliki. Še sam sem presenečen, kako sem razmišljal kot 25-letni fant. Zdi se mi, da je odprava en zelo posvečen čas. Resda sem bil samo na dveh, treh odpravah, ampak to je pravi blagoslov za nekoga, ki mu to nekaj pomeni. Čisto se lahko posvetiš samo eni dejavnosti, da boš priplezal na neko goro. Vse ostale težave, skrbi, obveznosti pustiš ob strani. Tudi razumem po eni strani Dava oz. vse tiste, ki himalajizem živijo celo življenje, ker je v svojem bistvu tako lep in posvečen čas cilju, premisleku o samem sebi, ki ga nimaš nikjer drugje. Izjemna izkušnja za mladega človeka je bilo videti drugo kulturo, druge ljudi, ki so ravno tako zadovoljni, srečni. Absolutno tudi dosežek, ampak sama izkušnja čisto drugega okolja mi je za življenje dala ogromno. Če si samo v svojem lastnem okolju, ko so ti vse stvari samoumevne, nimajo zadosti neke vrednosti.

Ujeli ste zadnji vlak klasičnega himalajizma. So se stvari do danes res tako spremenile?

Zadnji vlak bolj vidim v tem smislu, da nacionalnih odprav, ki bi potekale na klasičen himalajski stil, ni več. Zdaj tudi v Himalaji plezajo na alpski način, se pravi veliko bolj čisto, ampak gre za bistveno bolj individualne akcije posameznikov, ki se ne podrejajo neki skupinski dinamiki pristopa. Danes ni niti bolje niti ni slabše, ampak drugače. Nepredstavljivo mi je, kaj današnji alpinisti himalajci vse zmorejo.

Če se ozrete nazaj s časovne distance, kaj bi sklenili?

Kot mlad fant sem bil seveda motiviran v tem športnem vidiku. Plezati vse težje smeri, smučati težke smeri ... zato, da sem si dokazal, da zmorem kdaj preseči samega sebe. Pri dvajsetih si nisem mislil, da bom sploh kdaj v Himalaji in da bi lahko kaj takega dosegel. Tako da sem, kar se tega tiče, čisto potolažen, po drugi strani pa sem zaradi ozeblin, ker sem izgubil vse prste na desni nogi in tri na levi nogi, zelo občutljiv in tudi čisto fizično bi bila velika verjetnost, da če bi spet pomrznil, bi izgubil še pol stopala. Sprašujejo me, ali mi je žal. Niti slučajno, take življenjske izkušnje ne bi izpustil, in to, da sem brez prstov, mi v življenju ne predstavlja minusa. Zelo me je nagovoril citat Mauricea Herzoga, ki je bil uspešen leta 1950 na Anapurni in bil kasneje tudi minister za šport v Franciji, ko je napisal, da so v življenju še druge Anapurne. So še drugi cilji, ki izpolnjujejo naše življenje. Tudi jaz sem jih našel – v hribih skozi GRS in doma, predvsem na naši turistični Šenkovi domačiji, kjer sva z ženo začela pred dobrimi desetimi leti graditi to zgodbo in jo pripeljala v uspešno turistično ponudbo.