Obstaja tudi pot brez alkohola

Že dvajset let akcija 40 dni brez alkohola na pobudo Slovenske karitas in soorganizatorjev spodbuja, da se (vsaj) v postnem času od pepelnične srede do velike noči, letos je to od 5. marca do 20. aprila, odpovemo alkoholu v znamenje solidarnost z vsemi, ki trpijo zaradi posledic alkohola. Letošnje geslo Ti in jaz – 40 dni brez alkohola poudarja moč medčloveških vezi in sodelovanja. Na predstavitvi letošnje akcije je sodeloval tudi Uroš Pintar iz Selške doline, ki je poudaril, da je o tej problematiki treba govoriti in je nujno prepoznati, da družba obstaja tudi brez alkohola in si brez njega lahko prav tako dobre volje in vesel.

»Najtežje se je odločiti. Najprej si sploh priznati, da imaš hude težave z alkoholom in da tako več ne gre. Se prepričati, da alkohola ne potrebuješ. Mene je nekaj časa pomirjal, sproščal, potem je postal nuja. Najprej so bile vse stvari za nagrado alkohol, potem je bilo ravno obratno.« Alkohol je v njegovem življenju postal stalnica, prioriteta. Niti se ne spomni povsem dobro, kdaj in zakaj ga je prvič zaužil. Zagotovo že, ko je bil še v osnovni šoli, kasneje na vasi, ko so kaj praznovali ... Šolal se je najprej na škofjeloški gimnaziji, a ugotovil, da ga bolj veseli kaj drugega, med drugim tudi delo v naravi, zato se je prepisal na Srednjo gozdarsko in lesarsko šolo v Postojni. V internatu se je največ zamotil s športom. »Kakšne velike količine alkohola takrat ni bilo, bolj je bil za 'sprostitev' po treningih. Ampak ... ja, žal je pomenil tudi občutek pripadnosti. Opažam, da je danes tako kot pred na primer dvajsetimi leti težko dobiti družbo brez alkohola; mladostniki, stari od 15 do 20 let, te izločijo, če nisi eden izmed njih, kar je zelo žalostno.«

Trpeli so odnosi, v Uroševem življenju je prišel ultimat. »Ugotovil sem sicer že sam dovolj zgodaj, samo priznal si nisem odvisnosti od alkohola. Svojo alkoholno 'izobraženost' sem skrival tudi z delom, še bolj sem se trudil biti pedanten.«

Težava si je tudi priznati, da ne zmoreš sam. A kot dodaja Uroš Pintar, če se za zdravljenje ne odločiš najprej zaradi sebe, je pot uspeha zelo malo verjetna ... Šel je na zdravljenje v Begunje. To je zaradi koronskih časov trajalo (le) šest tednov. Brez alkohola je zdržal dobro leto. »Bil sem, kot rečemo, jezni alkoholik. Piješ, v tebi pa se kuhajo zamere, nepripadnost, manjvrednost, težko je to sploh opisati. V kratkem času sta se mi zgodila dva dogodka, ne bi ju opisoval, in sem znova padel. Zato velikokrat rečemo, da smo zazdravljeni alkoholiki ali pa da se trudimo zdraviti.«

Dne 15. januarja letos je bilo eno leto, odkar je v programu Vrtnica, ki ga izvaja Zavod Karitas Samarijan. Brez alkohola. Bistvo programa je doseči napredek pri posamezniku glede njegove zmožnosti prepoznavanja zasvojenosti z alkoholom in zavedanja o lastni odgovornosti glede prihodnjega življenja. Program imajo objavljen na spletni strani www.zavodsamarijan.si, kjer so na voljo tudi njihovi kontaktni podatki. »Nihče ne pride samo zaradi sebe v program, nekdo ti mora malo pomagati. Ko pa se enkrat sprijazniš, odločiš in vidiš, da je druga izbira boljša, potem je samo lažje. In se vprašaš, zakaj si sploh potreboval alkohol,« še dodaja v razmislek Uroš Pintar.