Od diagnoze do operacije

Kot se spominja, so bili takrat z družino ravno na dopustu pri prijateljih v Mariboru. »Zjutraj sem se zbudil – in potem tema,« opisuje. »Kar naenkrat sem se zavedel, da sem na urgenci, kjer so zdravniki že takoj vedeli, da gre za epileptični napad.« Po številnih preiskavah so mu postavili diagnozo, ki je razkrila še nekaj – tumor na možganih. Sledilo je dolgotrajno obdobje iskanja pravega zdravljenja. »Preizkusili smo različna zdravila, ampak nobeno mi ni res ustrezalo,« pripoveduje. »Pred boleznijo sem bil suhec, trlica, zaradi zdravil pa sem pridobil veliko kilogramov.« Poleg tega je epilepsija vplivala na njegov vsakdan. Zaradi pogostih obiskov pri zdravnikih je imel v tretjem razredu kar štiristo opravičenih ur. Bil je neprestano izčrpan. »Prišel sem iz šole, zaspal do šestih popoldne, potem naredil nalogo in šel spet spat. Tako je bilo dan za dnem,« opisuje naporno obdobje.

Napadi so bili različni

Matic je imel več vrst epileptičnih napadov. »Eden je bil klasičen, ko izgubiš zavest in se treseš,« razlaga. »Drugi je bil tak, da sem bil sicer pri zavesti, a sem videl dvojno sliko. Tretja vrsta napada pa je bila, da sem izgubil govor – nisem mogel iz sebe spraviti niti ene besede.« Spominja se, kako je bil pred leti priča prometni nesreči, ko pa je klical 112, ga je zajel napad in ni mogel govoriti. »Nihče ni vedel, kaj mi je, ljudem ni bilo jasno, zakaj ne govorim,« pripoveduje. Čeprav so zdravniki že kmalu po postavitvi diagnoze ugotovili, da bi bila operacija najboljša rešitev, se njegova mama ni mogla odločiti zanjo. »Bala se je, da bi šlo kaj narobe,« pravi Matic in dodaja, da je kljub vsemu zanj vedno naredila vse, kar je bilo v njeni moči. »Ampak jaz sem bil že od malega odločen, da bom šel na operacijo. Čutil sem, da je to edini način, da zaživim normalno.«

Končno je leta 2018 prišla priložnost za operacijo v Nemčiji. »Pol leta pred posegom sem moral na dodatne preglede, saj slovenski izvidi v Nemčiji niso veljali,« razlaga in dodaja, da je hvaležen vsem zdravnikom, ki so se trudili zanj. »Najprej so opravili osnovne preiskave, potem pa bi moral iti še na globinsko slikanje, kjer ti zvrtajo 24 luknjic v lobanjo in vstavijo elektrode v možgane.« K sreči je bilo že po prvih preiskavah jasno, kje je težava, zato so lahko drugo fazo preskočili. Operacija je bila uspešna, okrevanje pa naporno. »Ampak je bilo vredno,« pove z nasmehom. »Od takrat sem imel samo tri napade, in to vedno ponoči. Dvojnega vida in izgube govora pa nisem nikoli več doživel.«

Podpora najbližjih

Na njegovi poti mu je močno pomagala žena Ana. »Pred njo sem bolezen dojemal kot nekaj, česar se moram sramovati. Nisem želel govoriti o tem, nisem hotel, da bi ljudje vedeli, da imam epilepsijo,« priznava. »Ana pa je v meni naredila premik,« pravi Matic, Ana pa dodaja, da ji je bilo izredno pomembno, da ljudje vedo, kaj se dogaja in kako pomagati.

Ko danes pogleda nazaj, vidi, da ga je bolezen precej zaznamovala, še posebno v otroštvu.» V šoli so me klicali 'štromar', ker sem se tresel,« se spominja. »Niso me hoteli vzeti v šolo v naravi, ker so se bali odgovornosti. Moja mama je naredila celo dramo, a danes popolnoma razumem učiteljice.« Čeprav mu je epilepsija marsikaj otežila, denimo opravljanje izpita za avto, na srečo pri delu nikoli ni imel večjih težav. »V službi sem bil vedno iskren glede svoje bolezni, ampak nikoli me niso zaradi tega obravnavali drugače,« pove in dodaja, da se mu zdi ozaveščanje o epilepsiji zelo pomembno, saj le tako lahko ljudje razumejo, kaj se dogaja, in pravilno ukrepajo.