Od kod se je vzel ta otrok?

Anka je danes v domu. Tja se je preselila prostovoljno, čeprav še ni betežna in niti toliko stara. Razlogi za takšno odločitev so bili na dlani: doma je bila ves čas sama, po drugi strani pa se je bala hčerke, ki je nenapovedano prihajala na obiske.

Ob misli nanjo občuti mešanico nemoči, razočaranja in tihe žalosti. Nenehno se sprašuje, kaj je šlo narobe, da je otrok krenil po poteh, po katerih ne bi smel iti. Ve, da bi zaradi vsega, kar ji je »zakuhala«, morala biti nanjo jezna, a namesto tega v srcu čuti le praznino in občutek krivde. Najbolj boleče je spoznanje, da ji nikoli ni mogla ne verjeti in ne zaupati.

»Stara sem bila komaj 16 let, ko se je v naši tovarni zaposlil Beno. Bil je zelo lep fant, postaven in tudi zgovoren. Prihajal je s primorskega konca, njegova zagorela polt je med nami, ki smo bili deležni močnejših sončnih žarkov le poleti, prav izstopala. Ne vem, zakaj sem mu padla v oči. Ko se je začel smukati okoli mene, sem bila presrečna. Že po treh mesecih sem pod srcem nosila njegovega otroka. Novica, da bo oče, ga je razkačila. Prisolil mi je kar nekaj klofut, zraven pa je kričal, da sem mu nalašč 'nastavila' ravno takrat, ko sem imela plodne dneve. Sanjalo se mi ni, o čem govori. Toliko je še počakal, da je dobil plačo, potem pa je izginil neznano kam. Šele čez časa smo izvedeli, da je njegova žena zaradi nasilja naredila samomor. Moji starši, zlasti mama, so trpeli z menoj, skupaj smo jokali in tolažili drug drugega. Tudi oni so se v težkih trenutkih, ki sem jih preživljala, predčasno postarali.

Rodila sem punčko Alešo. Bila je lepa, simpatična, zgovorna in prikupna kot oče. Sprva sem bila presrečna, ko so mi govorili, kako lepega otroka imam. Učitelji so jo imeli radi, sošolci in prijatelji pa prav tako. Včasih sem opazila, da mi iz denarnice izginja denar, a sem se tolažila, da sem ga sama kam založila. Nekoč pa sem jo le zalotila, ko mi je brskala po torbici. Nič je ni bilo sram, ko je pred mojimi očmi spravila nekaj bankovcev v žep. Ves čas se mi je tudi prijazno smehljala. Pa je bila takrat šele v drugem razredu! Ko je začela krasti tudi moji mami, sem mislila, da se bom udrla v tla od sramu. Mama je bila bolj prefrigana od mene, saj ji je nastavila past, v katero se je otrok hitro ujel. A je s svojo otroškostjo nekako prepričala tudi njo, da se moti, da je denar nekje založila.

S težkim srcem priznam, da se mi je takrat, ko se je preselila v Ljubljano, v internat, nekako oddahnilo. V njeni bližini se nisem najbolje počutila, pa ne le zato, ker me je ves čas imela za norca, tudi zato, ker je bila vedno bolj podobna očetu. Lepšega dekleta ni bilo daleč naokoli. Bila pa je tudi zelo samostojna, saj mi ni dovolila, da bi hodila na govorilne ure, ni me povabila niti na maturantski ples. Vpisala se je sicer na fakulteto, ne vem več, katero, a se mi zdi, da ni naredila nobenega izpita. Da nosi v torbi kontracepcijske tablete, sem odkrila že pri njenih 17 letih. Ko je videla mojo zgroženost, me je grobo zavrnila, da pa ona že ne bo tako neumna, kot sem bila jaz.

Z neko Meto sta najeli stanovanje, obe sta delali na banki, a v prostem času sta se za denar družili z moškimi.

Stara sem bila 41 let, ko sem se začela malo bolj intimno družiti s svojim sodelavcem. Bil je miren in tih, tudi prijazen. Pogovarjala sva se že o poroki, ko je za to izvedela Aleša. Najprej me je napadla po telefonu, kje imam pamet! Ker je nisem hotela poslušati, se je pod večer pripeljala kar s taksijem. Odločno mi je prepovedala poroko, da ona ve, da so vsi moški prasci in podobno. Prav ustrašila sem se je. Šele ko sem ji obljubila, da se ne bom poročila, je odšla. Res se nisem, a sva s sodelavcem prijateljevala skoraj trideset let, dokler se ni smrtno ponesrečil z motorjem. Leta 1999 se je spet prikazala pri vratih. Odkrito je povedala, da je zbolela za aidsom, da jo moram negovati. Ostala je šest mesecev, toliko, da so zdravila, ki so ji jih predpisali, prijela, potem pa je spet izginila. Do zadnjega tolarja je izpraznila tudi moj bančni račun. Kmalu zatem mi je prišlo na ušesa, da je v prepiru poškodovala nekega moškega. Sama se mi je pohvalila, da bi mu prerezala vrat, če bi mu ga le lahko. Potem je umrl oče, kmalu za njim pa še mama. Aleša me je prisilila, da sem prodala hišo, se preselila v najemniško stanovanje, denar od hiše pa sem morala dati njej. Nisem imela druge izbire, vedela sem, da z njo ni dobro zobati češenj. Sledilo je nekaj mirnih let, saj je ni bilo več blizu. Spet se je prikazala pri vratih, ko je izvedela, da se bom upokojila. Zadišala ji je moja odpravnina. Ker sem se ji upirala, me je zagrabila za lase in me z glavo trikrat butnila ob mizo. Potem pa, ko je odšla, je pljunila name z besedami: 'No, zdaj se boš pa še ti aidsa nalezla!' Kako prav je imel moj partner, ko me je prepričal, da sem denar shranila pri njem! Tudi sicer ne vem, kaj bi brez njega! Zaradi kroničnih težav s hrbtenico me je vozil okoli zdravnikov, na terapije in tudi v toplice. Šele v hotelski sobi se mi je zdelo, da Aleša ne more priti do mene, zato sem se počutila kolikor toliko varno. Iskreno sem jokala in žalovala, ko se je partner smrtno ponesrečil. Pa ni bil sam kriv. Nek pijanec se je od zadaj zaletel vanj. Zdelo se mi je, kot da bi tudi sama umrla z njim. V dom sem se preselila predvsem zaradi varnosti. Ko me pride hčerka obiskat, se srečava v jedilnici. Vsi v domu vedo, zakaj samo tam.«

(Konec)