Razstava Od Makaluja do Anapurne: 50 in 30 let presežkov je v slovenski različici začela svojo pot po Sloveniji sredi avgusta na Jezerskem. V Dvorani Korotan gostuje še do nedelje, 31. avgusta. / Foto: Tina Dokl
Od Makaluja do Anapurne
Slovenski planinski muzej je ob petdeseti obletnici prvega slovenskega vzpona na osemtisočak Makalu in trideseti obletnici vzpona s smučarskim spustom na osemtisočak Anapurno sredi avgusta povabil v Dvorano Korotan na Jezerskem na odprtje občasne razstave. Na Jezerskem je gostovala ta konec tedna.
Ob tej priložnosti je udeleženec obeh odprav, vrhunski alpinist, himalajec, gorski reševalec in gorski vodnik Viki Grošelj, predstavil še svojo najnovejšo knjigo Makalu, 8481 m – prvi slovenski osemtisočak in čas po njem. Knjigo je avtor posvetil vsem članom odprave Makalu 75, ki jih ni več med nami – od 21 članov prvotne odprave jih je šest pokojnih: Nejc Zaplotnik, Aleš Kunaver, Stane Belak - Šrauf, Boris Erjavec, Marjan Manfreda - Marjon in Duško Srečnik - Zobač.
Grošelj je še dodal, da si ni mislil, da bo kdaj praznoval petdeseto obletnico vzpona. Vzponi na Makalu in še nekaj drugih vrhov namreč spadajo med 32 največjih dosežkov v prejšnjem stoletju v velikih stenah Himalaje. Da ne bi vse skupaj ostalo samo na spletu, se je Viki Grošelj odločil, da bo zgodbo zapisal v knjigo. »Zdi se mi, da je knjiga eno tako področje, ki nekako bolj ostane. Ne bi pa bilo dovolj, če bi dal notri samo zgodbo Makaluja, ki je bila seveda opisana že kje drugje, ampak sem si želel narediti prav to časovno razliko.« Zato tudi tak naslov, je pojasnil in dodal: »Na vsakih deset let, kot so v knjigi razporejena poglavja, pa opisujem, kaj se je pravzaprav potem dogajalo.« Omenil pa je še dobrodelni vidik svojih knjižnih del, saj gre denar od prodanih knjig za humanitarne projekte v Nepalu, le nekaj malega ga namenijo za tisk. Zadnje čase ga ti projekti pravzaprav bolj zaposlujejo kot samo raziskovanje Nepala. Namreč, ko je pred desetimi leti Nepal prizadel katastrofalni potres, ga je Grošelj osebno doživel in to ga je zaznamovalo za vse življenje, je povedal.» Takrat sem začel še bolj intenzivno pomagati tem ljudem.«
Prisotne je ob odprtju razstave nagovoril tudi domači župan Andrej Karničar in izrazil veselje, da razstava pot po Sloveniji začenja na Jezerskem. Dogodek je pospremil zvok violine, ki je lepo nadgradil temo razstave.
Izvedeli smo, da Karničarja še posebno veseli, da je tudi Jezerjanom uspelo »ujeti za rep« to pomembno zgodbo slovenskega osvajanja najvišjih vrhov našega planeta – zgodbo vzpona na Anapurno in spusta z nje. Dodal je še, da so Jezerjani zelo ponosni, da so prva gorniška vas v Sloveniji, kar je dalo odprtju še dodatno simboliko. Zahvalil se je tudi Slovenskemu planinskemu muzeju, ki je pripravil in postavil razstavo, ter vsem, ki so na kakršen koli način sodelovali pri njenem nastanku.
Ob odprtju je bil na Jezerskem prisoten tudi dolgoletni vodja projektne pisarne Planinske zveze Slovenije Miro Eržen, ki je bedela nad obema odpravama, ne nazadnje pa pripomogla tudi k tej razstavi, je pa zagotovo med najbolj zaslužnimi, da razstava stoji tudi v Nepalu, in sicer v enem največjih gorniških muzejev na svetu. Tam bo ostala celo leto, je še povedal Viki Grošelj.
Med drugim je omenil še Janka Ažmana, ki je bil tudi prisoten na odprtju razstave. »Z Nejcem Zaplotnikom je bil eden od tistih, ki so prišli na vrh Makaluja, vendar je bilo ob tem pomembno zlasti to, da je bil član odprave leta 1972, ko so prvič poskušali preplezati to steno.« Izkušnje od prej so odpravi leta 1975 prišle zelo prav.
Miro Eržen je pozdravil prisotne in poudaril tisto, kar smo ob odprtju slišali večkrat, da je bila odprava na Makalu za slovenski alpinizem pravzaprav prelomna. Člani odprave iz leta 1975 – bil je tudi že omenjeni poskus tri leta prej – so potisnili slovenski alpinizem v svetovni vrh. To je bilo dejanje, ki je imelo širok odmev in je pustilo neizbrisen pečat. Anapurna pa je zaključila slovenski ciklus osvajanja osemtisočakov. »Mislim, da je prav, da se ob obletnicah tega dostojno spomnimo,« je še poudaril.
Na odprtju pa je Grošelj dejal še: »Z Jankom sva recimo začela zgodbo, Andrej pa jo je z bratom Davom za moj pogled perfektno dokončal. Splezala sta na Anapurno in se na kreativen način, s smučmi, spustila z vrha. To je bil svetovni dosežek. Pred tem so sicer že poskušali, ampak so bili bolj ali manj neuspešni ali pa je celo kdo umrl pri teh poskusih spusta, onadva pa sta ga opravila celo vrhunsko.«
Uvodne besede na razstavnih panojih s fotografijo in besedo popeljejo gledalca v čas jeseni leta 1975, ko so slovenski alpinisti po prvenstveni smeri v južni steni 8481 metrov visokega Makaluja prvi dosegli vrh. S tem zahtevnim vzponom so se uvrstili ob bok vodilnim himalajskim plezalnim narodom. Ta vzpon poleg južnih sten Anapurne, Nanga Parbata in Everesta še danes sodi med najzahtevnejše in najodmevnejše dosežke tistega časa v Himalaji.
Po dobrem mesecu plezanja v zahtevni steni je med 6. in 11. oktobrom kar sedem članov odprave doseglo vrh.
Dvajset let pozneje, leta 1995, pa so slovenski alpinisti preplezali še zadnji osemtisočak Anapurno in z vrha opravili prvi smučarski spust v zgodovini. Pod slednjega se podpisujeta brata Jezerjana, pokojni Davo Karničar in Andrej (Drejc) Karničar, tokrat tudi gostitelj razstave.
Odpravo na Makalu je vodil Aleš Kunaver, na Anapurno pa Tone Škarja.
Z vzponom na Anapurno smo Slovenci postali deveti narod, ki mu je uspelo osvojiti vseh 14 osemtisočakov – večinoma po prvenstvenih smereh, v alpskem slogu ali s smučarskimi spusti z njihovih vrhov.
Slovencev nas je le dva milijona, a po dosežkih v Himalaji sodimo med vodilne alpinistične narode.
Razstava bo svojo pot nadaljevala tudi po drugih koncih Slovenije, na Gorenjsko, natančneje v Slovenski planinski muzej v Mojstrani, prihaja oktobra. Vmes se bo ustavila še v Murski Soboti, Šentvidu v Ljubljani, v drugi polovici letošnjega novembra pa bo obiskala tudi Cankarjev dom v Ljubljani. Na Jezerskem je v Dvorani Korotan gostovala do 31. avgusta.
