Od mehanika do kuharskega mojstra

Vsako delo moraš opravljati odgovorno,« je prepričan Tavčar, ki spretno vrti kuhalnico in se ga ni strah lotiti prav nobene jedi. »Zelo rad delam slaščice. Učil sem se pri najboljših slaščičarjih v Sloveniji, tudi pri kuharskem mojstru Naserju Gashiju, vodji slaščičarske delavnice La Ganache, ki je delal v elitnih restavracijah v Parizu in Londonu. Delal sem tudi z znanim slovenskim slaščičarjem, ki se je izobraževal v Ameriki. Stike z vrhunskimi slovenskimi kuharji sem vzpostavil po internetu. To niso prav nič vzvišeni ljudje, v bistvu se takoj zmenimo, da se tikamo,« razlaga Tavčar. Preden se je začel aktivno ukvarjati s kuhanjem, praktično ni kuhal skoraj nič. »Seveda sem znal speči jajca, meso, palačinke, narediti puding, goveje ali zelenjavne juhe pa se že nisem lotil. Nekaj let pred odhodom v pokoj pa sem si rekel, da se moram malce bolj naučiti kuhati,« se spominja prvih idej o tem, da bi se s kuhanjem začel ukvarjati malce bolj zares. »Brskal sem po spletu, da bi našel kak kuharski tečaj, pa me je prešinilo, da bi šel kar na tečaj vrhunske kuhinje. Poklical sem k Urošu Štefelinu, in ko sem začel delati tečaj, kar ni mogel verjeti, da nisem kuhar, ker mi je tako dobro šlo.« Z vsemi kuharji, pri katerih se je učil, je v dobrih odnosih. »Zdaj veliko delam v Laškem z Markom Pavčnikom. Tisti večer, ko je na vrsti dogodek, pripravimo pet, šest hodov. Jaz lahko povabim dva svoja gosta, ki za meni, ki je sicer vreden 150 evrov, takrat odštejeta le po 40 evrov. Prijatelji me ves čas sprašujejo, kdaj bodo prišli na vrsto.« (smeh)

Še vedno se rad uči

Da se je odločil podati med vrhunske kuharje, je bil razlog tudi ta, pravi, da nikoli v življenju ni jedel kakšnih specialitet. »In to me je tako navdušilo. Prijatelj Andrej Goljat pravi, da sem zdaj že toliko kuharskega mojstra, da mi ni treba več delati nobenega tečaja. Ampak rad hodim na tečaje, tako da grem ravno zdaj v juniju na tečaj francoske vrhunske kulinarike. Pripravljali bomo ostrige s šampanjcem, jakobovo pokrovačo s pirejem iz kostanja in jabolčni tart.«

Pohvalne besede je Niku namenil tudi kuharski mojster Goljat: »Nika krasijo volja, zagnanost in marljivost. Na vsakem izobraževanju vidi kakšno novo stvar, saj vsak kuhar dela malce drugače, Niko pa potem na podlagi starih in novih znanj ubere svojo pot – in uspeh je tu.«

Opravil izobraževanje na šoli Cordon Bleu

»Šel sem nekaj iskat v Mercator v Šiški, pa sem šel mimo agencije in videl ponudbo o udeležbi na kulinaričnem tednu v Parizu. Gospod na agenciji mi je rekel, da je treba znati kuhati. Ko sem mu povedal, da sem po poklicu mehanik, je začel malo dvomiti. In sem mu rekel, da seveda znam kuhati, saj je treba preživeti. Ko sem mu povedal, da sem se učil pri Štefelinu, pa sem se lahko prijavil.« (smeh) Sama izkušnja in obisk šole Cordon Bleu sta bila odlična. »Bine Volčič je uredil, da smo si lahko ogledali celo šolo, na strehi imajo celo zeliščni vrt in čebelnjak. Za izpit pa je bilo med drugim treba pripraviti jakobovo pokrovačo z zelenim jabolkom in mangom ter peno iz gosje paštete.« Sicer pa Tavčar, kot pravi, najraje dela sladice, ampak meni, da je uspešnejši v pripravi mesne in morske hrane.

Kuha s srcem

Niku Tavčarju se vidi, da kuha s srcem. Vendar je skromen in se s svojim kuharskim znanjem ne kiti. »Enkrat smo bili pri prijatelju doma, pa je njegova žena rekla, da bi jedla kako sladico. Videl sem, da je imela pomarančni sok in sladoled in sem rekel, da bom jaz nekaj naredil. Vsi so mislili, da se šalim, saj niso vedeli, da sem opravil že kar nekaj tečajev. Ko sem naredil sladico, pa se jim je kar zmešalo. (smeh) Je pa res, da se mi nekateri bojijo postreči hrano. Ampak to je nesmiselno, jaz nimam težav s tem, kaj mi postrežejo. Če česa ne veš, vprašaj, ti bom svetoval, treme pred mano pa ni treba imeti,« najin pogovor sklene Tavčar, ki se iskreno zahvaljuje tudi Lauri Bastarda, saj mu po vsakem šolanju lektorira recepte ter jim doda fotografije, ki jih je posnel na šolanju.