Odkrivanje planinske zgodovine

Pomenljiv naslov

Vandotova pripoved o junaškem Kekcu bi lahko bila tudi prenesena zgodba mladega SPD. Podobnost je skoraj prevelika, da bi bila povsem izmišljena, v uvodu ugotavlja Dušan Škodič, ki je za knjigo izbral pomenljiv naslov in tudi malce provokativno naslovnico. Fotografija dekleta, ki veselo kraca po Aljaževem stolpu, je nastala leta 1919, nekaj mesecev po razpadu monarhije. Počečkan in razpadajoč stolp po Škodičevh besedah odraža realno stanje tedanjega planinstva in je bil v tistem trenutku še zelo oddaljen od slovenskega nacionalnega simbola.

»Kratek in udaren naslov, ki je hkrati moto celotne knjige, v sebi skriva paradoks predzgodovine našega organiziranega planinstva in alpinizma pred razpadom monarhije. V primeru Slovencev in Nemcev, ki so se borili za naše gore, slika ni bila črno-bela. Seveda je nacionalizem vse skupaj dvignil na popolnoma drugo raven in dejanja so postajala vedno bolj nesramna,« je dejal Dušan Škodič, ki v knjigi predstavi zakulisne zdrahe in medsebojna podtikanja, ohranjena v zaupnih dokumentih. »Hkrati pa je nesporno, da so oboji, tako Slovenci kot domači Nemci, ki so bili večinoma slovenskega rodu, deželo Kranjsko, njene gore in Triglav imeli za svoje.«

Kot poudarja avtor, namen knjige Triglav je naš, ki obravnava slovenski narod v povezavi z našimi gorami do konca prve svetovne vojne, ni poskus spreminjanja planinske zgodovine ali rehabilitacije zaslug ljudi, ki so izginili iz spomina, ker so postali pripadniki sovražnega naroda. Z njo želi zapolniti razpoke v času, da bo vse skupaj dobilo pravi smisel. Glavni razlog za osvetlitev začetkov organiziranega planinstva in alpinizma na naših tleh je bil po njegovih besedah preprost. »Nemške nevarnosti, ki je nekoč grozila, da bo germanizirala naše gore, ni že več kot sto let, naša planinska zgodovina pa se praktično že od razpada avstro-ogrske monarhije prikazuje olepšana in prečiščena,« pravi Škodič.

Tri leta podružnica

Nepričakovano odkritje obsežnega izgubljenega arhiva v Innsbrucku leta 2021 je pomagalo osvetliti večplastnost zgodovine našega planinstva in alpinizma, saj je bil celoten stari arhiv iz časa SPD uničen v požaru leta 1958, ko so pogoreli prostori PZS. Do dragocenega arhiva je Dušan Škodič prišel v sodelovanju z Marijo Mojco Peternel, germanistko na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, tudi recenzentko knjige, ki je ob novih odkritjih prav tako izdala dve monografiji. Kot je dejal Škodič, je Peternelova iskala predvsem podatke o razvoju planinstva na naših tleh, on pa o Kranjski sekciji in o Klodwigu Tschadu. »Gradiva je bilo ogromno, večinoma napisanega v nemški gotici, nekaj pa tudi v slovenščini.«

Kaj pa ga je kot laičnega raziskovalca planinske zgodovine ob odkritju arhiva najbolj presenetilo? »Najbolj presunljivo je bilo dejstvo, da je bil SPD na začetku skoraj tri leta podružnica Nemško-avstrijskega planinskega društva DÖAV. Če bi to kdo nekoč na glas dejal, bi bilo zaradi nacionalnega boja za naše gore to skoraj bogokletno. Toda tako pristopni kot izstopni dokumenti, ki jih je poslalo vodstvo SPD v Avstrijo, to dokazujejo, saj so na njih podpisi vodilnih funkcionarjev. To je bil podatek, ki so ga naši predniki pred več kot stoletjem svojim naslednikom popolnoma zamolčali. Prav tako so bili pozabljeni alpinistični dosežki alpinistov na Kranjskem, ki so z njihovim najvidnejšim predstavnikom, Ljubljančanom Tschado, že pred prvo svetovno vojno spadali v sam evropski vrh,« je dejal o odkritjih.

V gore so najprej zahajali pastirji, nato divji lovci in vztrajni raziskovalci, potem se je v drznih posameznikih prebudila raziskovalna alpinistična sla. V drugi polovici 19. stoletja so se vedno bolj zanimali za hojo v gore meščani, ki so jih imenovali turisti. Takrat so se pojavila tudi prizadevanja za ustanovitev prvega planinskega društva na naših tleh. Zakaj se je zalomilo, čeprav sta bili v ognju kar dve železi – Gorsko društvo Triglavski prijatelji iz Bohinja in Prijatelji gora iz Ljubljane? »Če se tedaj ne bi zalomilo, bi danes lahko spadali med najstarejše planinske organizacije na svetu, tako pa smo zamudili praktično dvajset let do ustanovitve. Ob tem se moramo vprašati, ali so imeli gospodje v Ljubljani interes, da bi uradno potrdili svoje društvo, kajti pravil niso spisali niti jih dali v potrditev. Medtem so pravila bohinjskih prijateljev ohranjena, bila so napisana, a zavrnjena s strani oblasti,« je pojasnil Škodič.

Prva koča pod Triglavom

Plod kratkotrajnega sodelovanja med Triglavskimi prijatelji in Prijatelji gora je bila prva skromna kočica na Prodih, postavljena leta 1871, nekaj metrov stran od današnjega Doma Planika. Sogovornika sta spregovorila o njeni usodi. »Otomar Bamberg se je leto prej podal na Triglav s spremljevalcem Edaurdom Kraschovitzem, bohinjskim vodnikom Jožefom Škantarjem - Šestom, prisotna je bila tudi Šestova hči Rozalija, ki je bila evidentirana kot prva Slovenka, ki je prišla na Triglav. Bamberga je zanimala možnost izvedbe preprostega zavetišča na tistem mestu. Šest mu je dejal, da lahko to stori za petdeset goldinarjev. Za enako vsoto bi zavaroval in označil tudi pot na Triglav. Oboje je s pomočjo sina res storil,« je opisal Škodič. Koče v nadaljevanju ni nihče vzdrževal, Bamberg jo je prodal avstrijskemu turističnemu klubu, a po nekaj letih so jo odkupili nazaj.

Konec monopola

Dotaknila sta se tudi zgodbe o Kranjski sekciji, ki je bila ustanovljena leta 1874 v Ljubljani, ter gonilni sili sekcije Dragotinu Dežmanu, ki ga Škodič označi za prototip narodnega odpadnika, saj četudi je bil človek mnogih talentov, mu niso oprostili nemškega obdobja. Kranjska sekcija je dala v slovenskih gorah zgraditi več planinskih koč, posvetila se je tudi nadelavi planinskih poti. Z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva 27. februarja 1893 se je končal nemški monopol v naših gorah in hkrati nastopil nacionalni boj za slovenski obraz gora, ki je trajal vse do konca prve svetovne vojne. V knjigi med drugim avtor zapiše, da je Kranjska sekcija na SPD gledala kot na muho enodnevnico, a v resnici je bila vse kaj drugega kot to.

Več poglavij v knjigi, ki je opremljena tudi z bogatim slikovnim gradivom, je posvečenih Jakobu Aljažu, ki je z Dovjega vsak dan od blizu zrl na Triglav in je za razliko od planinskih funkcionarjev, ki so večino časa utrjevali obrambne položaje iz Ljubljane, zgrabil bika za roge, kot se je izrazil avtor. Zaradi jeze, ker slovenski planinci niso bili zaželeni v Dežmanovi koči, se je odločil, da bo pod Triglavom postavil slovensko kočo, danes Triglavski dom na Kredarici, že prej, le dve leti po ustanovitvi SPD, pa je dal postaviti Aljažev stolp na Triglavu. Predstavila sta tudi vizijo Jakoba Aljaža, da bo nekoč na vrhu Triglava stal hotel, do njega pa naj bi vozil vlak.

V knjigi avtor med drugim osvetli vlogo profesorja Johannesa Frischaufa, ki je že leta 1874 pozival, da je pomembno ustanoviti lastno planinsko društvo. Preučil je življenjsko pot in pomen nemškega alpinista Klodwiga Tschade, o katerem do zdaj nismo veliko vedeli, pa je bil pred prvo svetovno vojno verjetno najboljši alpinist pri nas. Zanimanje vzbudi poglavje o gorskem vodniku Janezu Koširju, prvem Slovencu, ki je dokumentirano že leta 1908 preplezal Nemško smer v Severni steni Triglava, v spremstvu znanih avstrijskih alpinistov Franza Zimmerja in Gustava Jahna. Piše o prvih alpinistih, ki so se podali v Triglavsko severno steno, bili so iz Avstrije in Nemčije, takoj za njim pa fantje in dekleta, ki so živeli na Kranjskem. Izvemo tudi, da je bila Ana Klauer prva ženska, ki je preplezala Nemško smer v steni, z bratom Emilom pa sta postala prvi mešani par, ki jima je to uspelo septembra 1909.

Lokalno

Pogrešajo devetnajstletnega Marka Torkarja