Odtis časa na fotografijah

V steklenem atriju ljubljanske mestne hiše so še do 3. oktobra na ogled fotografije območja nekdanje Barutane Kamničana Dušana Letnarja. Serija 13 fotografij, ki prikazujejo propadajoče stavbe nekdanje kamniške smodnišnice, ki jih počasi prerašča narava, je sprehod v preteklost. Noben od objektov »pulfrfabrke«, ki je, skrita za visokimi zidovi, desetletja burila duhove Kamničanov, namreč danes ne stoji več, zato so njegove fotografije tudi dokument časa oz. družbenih sprememb zadnjih desetletij.

»Letnar se s svojimi fotografijami osredotoča predvsem na proces propadanja, s tem pa naslavlja nekatera ključna vprašanja današnjega časa. Zanima ga odnos človeka do narave in vsega zemeljskega, zanimata ga človeška narava, ki se že desetletja in stoletja umika človeški invazivnosti, in obča mentaliteta, da je naravo treba ukrotiti in jo kontrolirati, čeprav je človeštvo vedno znova soočeno z dejstvom, da to preprosto ni mogoče,« je v spremnem tekstu k razstavi zapisal Miha Colner, sicer kustos v Galeriji Božidar Jakac, ki se ukvarja predvsem s področjem fotografije.

Kot pravi Letnar, ki ga domačini poznajo kot neumornega kronista kamniškega vsakdana, ga je strogo varovano območje smodnišnice privlačilo že od mladih let, a je do leta 2014, ko je začel fotografirati, o dotlej zaprtem področju slišal le pripovedovanja. »Le skozi eno lino na vratih sem kot otrok lahko videl tri klopce, kjer so delavci po navadi malicali,« je povedal Letnar.

V mladih letih se je tudi začel spoznavati s fotografijo, ko je kupil Smeno 8, kultni fotoaparat sovjetske izdelave, in se začel pobliže spoznavati s hobijem, ki so mu takrat rekli fotoamaterstvo. »Biti fotoamater je takrat nekaj pomenilo, za to si moral že nekaj vedeti,« nam je povedal Letnar, ki je skozi objektiv leta spremljal najprej kamniške tabornike, nato pa lokostrelce, kjer je bil dejaven.

Bolj sistematično se je s fotografijo začel ukvarjati, ko se je pridružil Foto klubu Kamnik, v katerem še danes vodi fotografsko temnico, kjer nastaja večina njegovih fotografij. Čeprav ga je za krajši čas premamila digitalna fotografija, je pravi smisel našel v klasični analogni tehniki, ki bolj ustreza njegovemu delovanju in mu daje čas. Njegove serije, kot so Moji sosedje, portreti velikoplaninskih pastirjev in drugih prizorov iz Kamnika in okolice, namreč nastajajo mesece in celo leta.

Dela razstavlja v priznanih kulturnih ustanovah, med katerimi je ljubljanski Muzej sodobne umetnosti Metelkova, zelo dejaven pa je tudi na družabnem omrežju Facebook. Ob nedavnem odprtju razstave v ljubljanski mestni hiši je na zajeten Letnarjev arhiv, v katerega bi se bilo »dobro zakopati«, spomnil tudi Colner: »Spremljajte Dušanovo delo na družbenih omrežjih, kjer veliko objavlja fotografije – in dobre so!«

Znanje prenaša tudi na mlade – vsako leto v sodelovanju z Mladinskim centrom Kotlovnica pripravlja dobro obiskane tečaje analogne tehnike. »Vidim, da mlade zanima delo v temnici, imajo interes, zato mislim, da nas za prihodnost analogne fotografije ni treba skrbeti,« zaključuje.