Omara pod ključem

Niso samo zgodbe tiste, ki sem jih neizmerno vesela. Veliko mi pomenijo tudi stara pisma, ki mi jih prinesejo ali v branje ali v last.

Neizmerno dragoceni so mi drobni, na gosto popisani lističi, ki sta si jih v zaporu med drugo svetovno vojni pisala fant in dekle, ki se nista ne prej in ne pozneje nikoli srečala. Pisemca, ki sta si jih pošiljala po sukancu iz enega nadstropja v drugega, so ju ohranjala pri življenju. Pred kakšnim tednom mi je zelo zanimiva pisma prinesel tudi Jelko. Po mojih izkušnjah so ženske tiste, ki se od pisem ne morejo ločiti, zato me je še toliko bolj zanimalo, zakaj je pisma šestdeset let in še malo hranil njegov oče.

»Pri nas je vladala mamina težka roka, oče je bil sicer strog, a otroci se ga nismo nikoli bali,« pripoveduje Lovro.

»V spalnici je imel staro omaro, ki jo je podedoval po svojih starših, bila pa je zmeraj pod ključem. Nešteto ur sem zapravil tako, da sem iskal ključ, kajti v svoji glavi sem skoval na stotine precej filmskih razlogov, zakaj je oče zmeraj povzdignil glas, ko sem ga prosil, naj mi pokaže, kaj je v njej. Bila je temna, masivna, celo malo grozeča. Ostalo pohištvo je bilo novo, kupljeno konec šestdesetih let, tako da sem se upravičeno spraševal, kaj ta omara sploh dela v spalnici. Imel sem še brata in sestro, žal ju narava ni obdarila z radovednostjo. Omara jima je bila toliko mar kot lanski sneg.

Čeprav je bil ata človek stare šole, se je zelo trudil tudi z vzgojo, ki je bila prepletena z desetimi zapovedmi in moralnimi nauki. Izjemno je spoštoval dano besedo, sovražil pa je laž in norčevanje iz sočloveka. V otroštvu smo bili velikokrat tepeni, saj smo z lahkoto obljubili, da se bomo učili, potem pa ni bilo nič iz tega. Spominjam se, da sem nekoč dobil slabo oceno pri matematiki, čeprav se je štelo, da sem bil zanjo zelo talentiran. Poklical me je v kamro (z nami, otroki, ni nikoli obračunaval pred drugimi, zmeraj na štiri oči), vzel 'klofar' (iztepalnik) in ga začel prelagati iz ene roke v drugo. Vprašal me je, kaj sem počel, namesto da bi se učil. Nerad sem mu povedal, da sem bral stripe o Zagorju. Poslal me je ponje, potem pa sem jih moral enega za drugim pred njegovimi očmi vreči v peč. Solze so se mi nabirale v grlu, a ni imel milosti. Seveda sem slabo oceno popravil, takšen tepec pa tudi nisem bil, a naslednjič sem dvakrat premislil, preden sem se v urah, ki so bile določene za učenje, zamotil s čim drugim.

Preden bom kaj več povedal o omari, se mi zdi prav, da razložim, v kakšnem odnosu so bili starši skozi moje otroške oči. Nikoli ji ni rekel žena, zmeraj le 'spoštovana'. Kadar je imela rojstni dan, smo se morali otroci naučiti pesmice, in to vsako leto druge, da smo ji recitirali. Darila so bila 'domača', nikoli se nismo obdarovali s kupljenimi. Na mamin rojstni dan je kuhal ata, vsakokrat je spekel tudi rulado, ker je bilo to edino, kar je znal. V našem življenju je bila zelo pomembna, saj je bila mama družinski 'vrhovni poveljnik'. Njena je bila zadnja beseda. Zanimivi so bili tudi večerni obredi. Pri nas dolga leta nismo imeli televizije. V posteljo smo šli že malo po osmi uri. Lahko smo še malo brali, zmolili molitvice, potem pa je oče ugasnil luč. Mama je odšla v spalnico pred nami. Kaj je tam počela, ne vem, ker kakšnih knjig v njuni spalnici ni bilo. Sta pa imela svojo kopalnico, kar je bilo v sedemdesetih zelo nenavadno. V hiši so bile celo tri: v kleti smo jo uporabljali takrat, ko smo prišli umazani z njive. Zraven prhe smo imeli tudi pralni stroj. Spominjam se, da je oče lastnoročno odnesel kopalno kad na dvorišče, in to z besedami, da spodbuja lenobo. To je bilo verjetno res, saj je v kadi zmeraj zaspal, tega pa ni maral. Sam se je lotil polaganja ploščic, a so hitro odstopile, tako da je s stisnjenimi zobmi poklical na pomoč nekoga iz vasi. Tega, da njemu ni uspelo, se je sramoval do konca življenja.

Vse življenje je bil zdrav kot riba, pri petinosemdesetih pa je dobesedno čez noč začel bolehati. Takrat sem prvič videl, kako je mami hudo, da joče, ko ga drži za roko. Z jeznim glasom ji je ukazal, naj neha, ker enkrat se pride, enkrat se gre. Ko je umrl, je bil sam v sobi, zdi se mi, da mu je bilo tako še najbolj prav.

No, toliko uvoda sem moral narediti, da boste vsaj približno razumeli, kakšno je bilo v naši hiši vzdušje. Po očetovi smrti smo se lotili pospravljanja. Takrat človek šele vidi, koliko drobnih sledi ostane za nekom: očala v predalu, svinčniki, ošiljeni še z nožem, stare položnice za knjige, elektriko, RTV, robci iz blaga, lepo zloženi v škatli. Tudi sicer je imel v svojem delu omar velik red. Smo pa našli v enem predalu tudi sprehajalni palici, ki sta bili verjetno od njegovega očeta.

Kje je ključ od črne omare, je vedela edinole mama. Bil sem edini, ki je vzel dopust, da ji je pri pospravljanju lahko pomagal. S težavo sem skrival živčnost, kajti omara me je privlačila bolj, kot sem bil pripravljen povedati na glas. Ko jo je mama odprla, sem najprej zagledal kravate, ki so visele na vratih. Tri zgornje police so bile namenjene nam, otrokom. Na moji so bile zložene smučarske medalje, moj prvi reprezentančni pionirski dres, prvi smučarskoskakalni čevlji. Nisem mogel verjeti očem! Zakaj je ata vso to 'kramo' hranil? Z mamo sva našla šatuljico s prvimi mlečnimi zobčki in s kodri od takrat, ko sem šel prvič k frizerju. Tam je bila tudi sveča, ki sem jo držal v roki kot prvoobhajanec. Osnovnošolskih spričeval sem se razveselil kot otrok, saj sem bil prepričan, da sem jih po diplomi na fakulteti vrgel v smeti. V neki vrečki sem našel celo obvezo, bila je umazano rjave barve. Predvideval sem, da jo je shranil po tem, ko sem si razbil koleno, ko mi je padec na skakalnici zdrobil kosti v njem, kar je končalo tudi moje sanje, da bi postal svetovno znan smučarski skakalec. Solze so mi tekle po licih od ganjenosti. Prisežem, enkrat samkrat nisem pomislil, da je v očetu toliko čustvenosti, toliko pripadnosti in ljubezni do nas, otrok …«

(Konec prihodnjič)