Anjo Resman je vedno zanimala psihološka narava filmov, ki gledalca pustijo v dvomu glede tega, kaj dejansko gledajo, ter ponujajo odprte konce, ki se jih dotaknejo in vzbujajo občutke povezanosti z zgodbo. Trenutno se posveča scenariju za nov film, a je ta še v začetni fazi. / Foto: Alenka Brun
Onkraj obraza Anje Resman
Anja Resman sicer izhaja iz Srednje Dobrave, trenutno pa živi v Lescah. 27-letnica je tik pred tem, da magistrira na Akademiji umetnosti v Novi Gorici. Že kot otrok je imela rada umetnost, zanimala sta jo obdelava lesa in izdelovanje miniatur. Nad lutkovno animacijo v t. i. stop tehniki jo je navdušil film Coraline.
V sklopu decembrskega festivala Animateka je Društvo slovenskega animiranega filma (DSAF) povabilo na tri razstave, ki so razkrile ustvarjanje nagrajenih animiranih filmov. Med njimi tudi na razstavo Anje Resman, Gorenjke, ki je ustvarila lutkovno animacijo v stop tehniki z naslovom Onkraj obraza. Z ogledom razstave, ki jo je gostil Stekleni atrij Mestne hiše Ljubljana, so obiskovalci dobili izčrpen vpogled v zakulisje nastajanja filma, si ogledali lutke in scenografijo ter se navduševali nad vrsto realističnih miniaturnih scenografskih rekvizitov. Film Onkraj obraza je bil na Animateki tudi del tekmovalnega programa za študente, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu je lani prejel posebno omembo, konec lanskega leta pa je Resmanova zanj prejela še nagrado za najboljši študentski film, ki jo podeljuje Društvo slovenskih animatorjev.
Animacija Onkraj obraza se proti nesenzibilnosti odraslih bori z zgodbo o spominu na otroško radoživost, radovednost in neposrednost. Osnovni motiv animacije temelji na citatu angleške igralke Amande Richardson: »V svetu, v katerem vsi nosijo maske, je privilegij videti dušo.« Animacija popelje gledalca skozi preplet realnega sveta in fantazije abstraktnih ter grotesknih metafor. Pripoveduje zgodbo o mladem moškem, ki pospravlja stanovanje preminulega očeta ter se ob tem spominja svojega otroštva. Spomini na brezskrbno otroštvo privedejo do trenutka, ko ga družba zaradi njegove drugačnosti zavrne. Da zavaruje svojega otroka, oče sprejme ključno odločitev in mu na obraz nadene masko …
»Maska je abstraktna negibna prispodoba brezizrazne oblike obraza, podobna tistim, ki jih nosijo vsi ostali liki v njegovem življenju, vključno z očetom. Film spremlja odraslega Naluja, ki se odloči masko sneti, kar ga privede v dimenzijo, združujočo perspektivi otroka in odraslega, vendar ne brez posledic. Zadnja gesta protagonista simbolizira introspekcijo, samorefleksijo in soočanje z identiteto ter sklene krog prevpraševanja lastne preteklosti in smisla bivanja,« je podrobna avtorica, ki želi skozi film gledalca popeljati skozi njemu lastno izkušnjo in občutke ob prvem vstopu iz varnega okolja družine v širni svet.
Anja Resman se je filmu začela posvečati, ko je bila še srednješolka. Obiskovala je Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer grafično oblikovanje. Sprva je razmišljala o vpisu na študij ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, vendar je v tretjem letniku srednje šole, ko je začela razmišljati o tem, kaj bo predstavila za zaključno nalogo, naletela na animirani film Coraline, ki jo je tako navdušil, da je začela raziskovati ozadje zgodbe, zakulisje snemanja, filma, njegovo nastajanje. Gre za produkt podjetja Laika Studios iz Portlanda, ki je v bistvu največji studio na svetu, ki se ukvarja s tovrstnimi filmi. Coraline je posneta v enaki tehniki, kot jo uporablja v svojem filmu tudi mlada Gorenjka. »Ko sem videla miniaturne scenografije in lutke, sem vedela, da bom to počela,« poudari Anja Resman, ki danes zaključuje Akademijo umetnosti v Novi Gorici in istočasno ugotavlja, da vse več mladih zanima animacija in se navdušujejo ravno nad lutkovno animacijo v stop tehniki. »To je prva tehnika, ki je bila uporabljena za animacijo filma,« pojasni.
Avtorica filma Onkraj obraza je vse naredila sama – od lutk, do scenarija, režije, pri scenografiji pa ji je pomagal oče. Film je nastajal pet let: tri leta je pisala in spreminjala scenarij, tik pred koncem pa ga je popolnoma preoblikovala, kar se je kljub odsvetovanjem izkazalo za dobro odločitev. Vzporedno sta nastajala zgodboris in scenografija in na koncu se je vse strnilo v desetminutni film.
Navdušeno opisuje, kako sta z očetom soustvarjala scenografijo, ki je precej večja, kot si morda predstavlja nekdo, ki samo posluša opis. Ima dve sceni; ena je ulica, ki spominja na stare slovenske mestne ulice. »Mnogi mislijo, da gre za posnetek Ljubljane, vendar ni. Prej bi rekla, da gre za kombinacijo posnetkov Radovljice, Škofje Loke in Ljubljane. Vse je narejeno iz lesa, vse je gibljivo. Odpirajo se vrata, okna …« V dolžino celotna scenografija meri šest metrov, hiše na ulici pa v višino dober meter. Na ulici tudi ne manjka ljudi, tako da je bila izdelava miniaturnih lutk že sama po sebi izziv. Drugo sceno pa predstavlja stanovanje. Detajli so izjemni: od postelje, zaves do radiatorja, tudi miniaturnega toaletnega papirja.
Ko je skupaj z očetom izdelovala scenografijo, sta morala zelo pozorno premisliti vse podrobnosti, razmisliti o vsakem detajlu, materialih, ki jih bosta uporabila. Les, modelirna masa in še nekateri drugi materiali so prišli v ožji izbor. »Vse je zasnovano tako, da so sobe videti kot resnične, kot da v njih nekdo dejansko živi. Ko vse postaviš in osvetliš, zgodba oživi,« je ponosna.
S filmom je ustvarjalka pisala še eno posebno zgodbo. Fakulteta ji je omogočila, da projekt zaradi njegove obsežnosti nadaljuje v sklopu magisterija. Eden od profesorjev je postal njen producent, kar je v Sloveniji nekaj novega. To ji je omogočilo pridobiti sredstva in premestiti scenografijo v profesionalni studio. Najeli so prostore v Viba filmu, kjer so devet mesecev intenzivno animirali. Ekipa, ki je sodelovala pri nastajanju filma, je bila profesionalna, sestavljena iz domačih in tujih animatorjev, ki so že delali pri tovrstnih filmih.
V zadnjih letih si je ustvarjalna Gorenjka nabrala širok spekter znanj, ne le na področju animacije, temveč tudi v fotografiji, filmu in s področja organizacije. Nekaj časa je bila grafična oblikovalka, pridobila pa je dragocene izkušnje v tujini, kjer je delala v studiih in se udeleževala različnih izobraževanj. Ponudila se ji je celo priložnosti, da bi bila animatorka. Prijavila se je na pripravništvo v Laika Studios, kjer se je uvrstila med deset najboljših kandidatov med kar štiri tisoč prijavljenimi. Na koncu je sicer niso izbrali, jo pa letos vabijo k ponovni prijavi.
Anja Resman meni, da je ključ uspeha v tem, da se osredotočiš na vsak korak poti, ne zgolj na končni cilj. »Vsaka stopnička mi predstavlja cilj, potovanje pa ravno zato postane zanimivo,« zaključi.
