Operacija Cartier

»Film je precej razporejen po Jesenicah: predvsem se dogaja v železarni pa tam okoli nekdanjega kina Radio. To je bil moj prvi scenarij in nisem imel prave predstave, kaj pomeni delati film. Tako sem v scenarij zapisal nekaj takega: 'Osebi se pogovarjata, v ozadju pelje vlak.' In kadarkoli zapeljem v tisti hrib proti gimnaziji, se spomnim, da so za ta stavek najeli vlak in ga pošiljali gor in dol, ker sta se igralca zmotila, ali pa začela govoriti prezgodaj, prepozno, vlak pa vozi in vozi ...«

Tako se snemanja celovečernega filma Operacija Cartier pred skoraj 35 leti spominja scenarist Miha Mazzini, Jeseničan, ki je v filmski scenarij predelal svoj roman Drobtinice. Film se dogaja na industrijskih Jesenicah, dogajanje pa se vrti okrog vsakdana peščice likov, posebnežev, ki živijo iz dneva v dan, pa vendarle vsak od njih po nečem hrepeni. Za Egona (Borut Veselko) je to parfum Cartier, za Ibra (Haris Burina) Ajša, nedosegljivo temnolaso dekle iz železarne, za Selima pa sanjska, nedotakljiva Nastassja Kinski ... V filmu igrajo še številni znani obrazi, med drugimi Judita Zidar, Urška Hlebec, Majda Potokar, Brane Grubar, Srečo Špik, Radko Polič, Nataša Ralijan, Alojz Svete in drugi, pa tudi jeseniška amaterska igralka Tatjana Košir kot ciganka, v filmu pa se za hip pokaže celo Miha Mazzini kot kinooperater.

Snemanje v železarni

Kot se spominja režiser Miran Zupanič, je bilo snemanje zelo prijetno, delo je potekalo intenzivno, ekipa je bila odlična, zagnana in predana. »Nikomur ni bilo žal truda, želeli smo posneti odličen film. Sam sem čutil posebno odgovornost do Mazzinijevih Drobtinic. Prebral sem jih, še preden sem vedel, da bom po njih snemal film, in že takrat so se mi zdele izjemne. Avtentične, z veliko mero ironije, polne nevsakdanjih likov in bizarnih situacij.«

Večino prizorov so posneli v takratni železarni in ob njej. »V posebnem spominu so mi ostali opuščeni vagoni na progi pred mestom, tja smo nastanili Selima in Ibra, ki sta ju odlično odigrala danes žal že pokojna Faruk Begolli in Haris Burina. Ples in še nekaj prizorov smo posneli pred gimnazijo in v njej. Nekatere interierje pa smo zaradi varčevanja posneli v Ljubljani,« pripoveduje režiser. Ne spominja se, da bi imeli kakšne težave s pridobivanjem dovoljenj za snemanje v železarni, upoštevati so morali varnostne napotke, sicer pa so bili, tako se spominja, filmski ekipi vsi pripravljeni pomagati.

»Morda smo bili za Jeseničane manjša atrakcija, je pa za zunanje opazovalce snemanje filma običajno precej dolgočasen proces, saj terjajo posamezni drobci filma veliko priprav, vaj in usklajevanja, to pa – razen če gre za spektakelske prizore – v resnici ni prav zelo zanimivo ...« nam je povedal režiser.

Ekipa je bila nastanjena v Domu pod Golico in od tam so se vsak dan vozili na snemalna mesta v dolini. Direktor filma Edi Pleterski je vsa glavna vozila opremil z radijskimi postajami, komunikacija je – čeprav takrat še ni bilo mobitelov – potekala hitro in učinkovito, se spominja režiser.

»Na hotel in Edija me veže zabaven dogodek. Edi je povsod, kamorkoli je hodil, tovoril s seboj velik poslovni kovček, njegova vsebina je bila članom ekipe skrivnost. Neki večer pa je v hotelu zavladala panika, Edijev kovček je izginil. Edi je bil ves iz sebe, mi pa smo slutili, da gre za potegavščino, saj smo bili v hotelu samo člani ekipe. Istočasno se je ob točilnem pultu pojavil čuden, bradat neznanec v dolgem plašču in nekaj momljal ter provociral Edija. Ta ga je obtožil, da mu je ukradel kovček, kar je neznanec kategorično zanikal. Čez čas je nekdo poklical Edija, češ da je njegov kovček vendar pri mizi, kjer je malo prej večerjal. Edi je odhitel, neznanec pa je snel umetno brado. Bil je Haris Burina, ki ga do tega trenutka ni nihče prepoznal ...«

Jeseničani kot statisti

V filmu kot statisti igrajo tudi nekateri Jeseničani. Med njimi sta dvojčka Huso in Haso, ki sta delala v železarni in tudi kasneje sodelovala z Mazzinijem; v filmu Sladke sanje, za katerega je napisal scenarij, sta dobila vlogi barmanov. »Takih ljudi ne delajo več,« o dvojčkih pravi Mazzini.

In tudi Jesenic, kakršne so bile takrat, danes ni več. Ni več železarne in ni več opuščenih železniških vagonov, izginile so zaprašene industrijske hale ... Zato je, se strinja Miha Mazzini, ogled filma zlasti za starejše Jeseničane lahko tudi nostalgičen. »Takrat seveda ni bil mišljen nostalgično – Jesenice so bile tam in snemali smo jih. To je to.«

Sam v mesto ne pride več pogosto, mogoče nekajkrat letno. Z Jesenic je odšel po gimnaziji, najprej v vojsko, potem študirat v Ljubljano, kjer je ostal. »Mesto spremljam preko socialnih omrežij, ker sem pač antropolog in me ta mentaliteta zanima,« pravi Mazzini. »Jesenice so imele železarno, ki je odločala o vsem in vse tudi nudila – od rojstva do groba. Za vse je bilo poskrbljeno. Le prepustiti se ji je bilo treba in ostati večen otrok. Bila je Oče in Mama hkrati. Potem pa, nenadoma – sirote! Meščani ostanejo brez velikega Očeta in Mame! Strokovno povedano: lokus kontrole povsem zunaj! In s tem morajo živeti. Tu leži prostor za temeljito antropološko študijo ...«