Ljuba Sirca je za njegovo življenjsko delo, kritiko komunizma in prizadevanja za demokratizacijo komunističnega Vzhoda z visokim britanskim odlikovanjem počastila kraljica Elizabeta.
V 80. letih 20. stoletja je po svetu zavrelo. Komunizem je začel toniti. In to po tem, ko je tik pred tem dosegel največji svetovni obseg svojega vpliva. Kamorkoli je posegel, je povzročil razdejanje in dokazoval, da je komunistična družba misija nemogoče.
Posebno se je ta potop čutil v Jugoslaviji: dolgovi, gospodarski razkroj, razpad ideologije bratstva in enotnosti kot lepila Jugoslavije, predvsem pa je začel pokati ideološki beton komunistične in samoupravne utopije.
Jugoslovanska in z njo slovenska družba je bila zgrajena na vrsti izhodišč, ki niso zdržala. V 80. letih 20. stoletja so se nasprotja zaostrila tako, da so se komunistična, samoupravna in proletarska armada začele razkrajati v uporu. Ne nasilje, ne komunistični demokratični centralizem, ne pluralizem samoupravnih interesov, ne bratstvo in enotnost z neuvrščenostjo vred niso mogli več obvladovati razmer.
Spravno pogajanje je odločilno zaznamovalo 80. leta. Za komunistične oblasti so bile spravne pobude smrtna grožnja tabujem, mitomaniji in lažem titoizma, s katerimi so skušali okupirati javni spomin. V emigraciji sta bila kot sovražnika obravnavana Branko Rozman iz Bohinjske Bistrice s programom narodne sprave in Ljubo Sirc iz Kranja z obsodbo zločinov titoizma. V Sloveniji so zaradi spravnih pobud, zlasti zamisli o spravnem obelisku za vse smrtne žrtve, Žirovko Spomenko Hribar izključili iz Zveze komunistov. Pomembno spravno dejanje je z obredi ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah, ki so jo posadili 13. maja 1989 (prvič pa so se zamolčanih žrtev s komemoracijo spomnili 1. novembra 1988), spodbudil kranjski odvetnik Stanislav Klep.
V Gorenjskem glasu se je spravna fronta odprla zgodaj in bila je nadvse jasna in glasna. Na režimski strani so predvsem komunistični veterani, zbrani v Zvezi združenj borcev, branili svoje monopole in privilegiran položaj varuha zapovedanega spomina. Toda v Glasu so dobili priložnost kritiki sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, predstavljena so bila do tedaj zamolčana dejstva. Kritiki komunizma in zagovorniki sprave (Spomenka Hribar, Stanislav Klep, Zdenko Zavadlav, Ivo Žajdela, mnogi pisci pisem bralcev) so dobili svoj prostor. Gorenjski glas je objavljal tudi nova raziskovalna odkritja.
Škofjeločan Niko Kavčič, Sokol, politični policist, bankir, ki je protestiral proti sojenju JBTZ z drugimi nosilci partizanske spomenice 1941, je dal dnevnik Staneta Kavčiča s kritičnimi ocenami režima v objavo Janezu Janši in Igorju Bavčarju.
(Se nadaljuje)
