Leopold Bizalj bo prihodnje leto dopolnil sedemdeset let, v zadnjih šestih letih je nanizal več kot 1500 vzponov, želi pa si, da bi do rojstnega dneva dosegel število 1956, kot je letnica njegovega rojstva. / Foto: Urška Peternel
Osvajalec Španovega vrha
Leopold Bizalj se je lani na Španov vrh povzpel 265-krat in s tem zmagal v akciji Osvajalec Španovega vrha. »To je odličen način rekreacije, zlasti za starejše, ki se ne podajajo v kakšne višje gore. Slaba ura hoje navkreber, slaba ura navzdol, užitek in enkratni razgledi,« pravi Hrušičan, ki bo prihodnje leto dopolnil sedemdeset let. Do takrat pa si je zadal še en cilj: da bi seštevek vseh vzponov znašal 1956, kot je letnica njegovega rojstva.
»Res bi povabil vse, zlasti Jeseničane in okoličane, da začnejo hoditi na Španov vrh. Marsikdo ne ve, kakšen biser je to, kakšni enkratni razgledi se odpirajo na vrhu na celotne Karavanke, od Stola do Kepe, nasproti pa na Julijske Alpe, prav veličastno,« pravi Leopold Bizalj s Hrušice, ki je v lanskem letu nanizal kar 265 vzponov na Španov vrh in s tem zmagal v akciji Osvajalec Španovega vrha 2024. Akciji, ki jo že 15 let pripravlja Zavod za šport Jesenice, se je pridružil pred šestimi leti, leta 2022 pa prvič tudi zmagal, takrat je nanizal kar 371 vzponov.
Kot pravi, je na Španovem vrhu lepo v vseh letnih časih: pomladi, ko cvetijo narcise, poleti, ko zrak puhti od vročine, jeseni, ko so razgledi najlepši in se narava obarva v rjave tone, in pozimi, ko pod nogami škriplje sneg ... A njegov najljubši letni čas je jesen, ko pomine najhujša vročina. V hrib gre po navadi dopoldne, v vročih poletnih dneh tudi šele proti večeru, hoja navkreber (okrog 400 višinskih metrov) mu vzame okrog štirideset minut, podobno dolgo hodi tudi navzdol. Največkrat izbere pot iz Planine pod Golico, sicer pa je poti na Španov vrh več, tudi čez Križevec in celo Golico. Večinoma hodi sam, včasih se mu pridruži kateri od vnukov (ima jih kar šest), pogosto pa sreča tudi druge redne pohodnike in udeležence akcije. Mimogrede, drugo mesto je zasedel Janko Meglič z 218 vzponi, tretje pa Alenka Klinar s 152.
Sogovornik je sicer zelo dejaven upokojenec. Prvih dvajset let je delal v Železarni Jesenice, drugih dvajset pa je bil kot samostojni podjetnik zastopnik nemškega podjetja in se je ukvarjal s prodajo industrijskih barv. Posel zdaj nadaljuje sin, a mu še vedno pomaga, zlasti pri razvozu izdelkov. Poleg tega je bil vrsto let dejaven pri hokeju kot tehnični vodja ekip, je pri veteranih vojne za Slovenijo, pri jeseniških planincih. Ves čas je rad zahajal v hribe, kondicija ni nikakršna težava, prav tako nima težav z zdravjem.
»Verjetno sem tako zdrav prav zato, ker toliko hodim. Včasih koga poslušam, ko tarna, kakšne zdravstvene težave vse ima. Pa bi mu najraje rekel: Začni migati, hoditi v hribe, saj na začetku bo težko, sčasoma pa samo še lepo!«
Kot poudarja, je hoja povsem brezplačna rekreacija, če je lepo vreme, je pravi užitek hoditi, na vrhu pa te za nagrado pričakajo čudoviti razgledi. »Včasih tudi po eno uro sedim na vrhu, občudujem razglede in samo uživam ...« še pravi sogovornik, ki vzpone nadaljuje tudi letos, tokrat s prav posebnim ciljem. V zadnjih šestih letih je v akciji nanizal več kot 1500 vzponov, želi pa si, da bi do 70. rojstnega dneva, ki ga praznuje prihodnje leto, dosegel število 1956, kot je letnica njegovega rojstva.
