Otroci med varnostjo in svobodo

Se stiske otrok spreminjajo ali ostajajo enake kot pred desetletji, čeprav so sprožilci morda drugačni?

Naj najprej postavim okvir oz. tri ključne točke, skozi katere razmišljamo o položaju otrok v sodobni družbi: potrebo po zaščiti oz. varnost, svobodi oz. avtonomiji ter participaciji otrok. Kot družbi nam teh treh točk nikoli ni uspelo uravnotežiti. Vedno je ena zadovoljena na račun druge. V sodobnem svetu so otroci najbolj zaščiteni do zdaj, po drugi strani pa najmanj svobodni. Študije o prostem času in prostorski sociologiji kažejo, da se javni prostor za otroke krči. Otroštvo je postalo omejeno na zasebno sfero, družino. Igrajo se na igriščih, ki so postala nadzorovane javne površine, ne pa več na ulicah. Ceno varnosti so otroci plačali s svobodo, saj so se morali prilagoditi oni, ne pa družba njim.

Prejšnje generacije so se na ulicah igrale še brez nadzora odraslih.

Zgodovinska perspektiva kaže na slabšanje stanja, obstajajo pa seveda razlike med različnimi okolji. Berry Mayall primerja dve dimenziji: na Finskem imajo otroci še vedno več svobode, v Angliji pa je stanje že precej drugačno. Pri nas smo nekje vmes. Poleg objektivnih dejavnikov pa je pomembna tudi percepcija staršev glede nevarnosti. Pri tem imajo negativne novice neproporcionalno velik vpliv na omejevanje otrokove samostojnosti.

Če se vrneva k jedru stisk – so te danes enake kot pred leti?

Niso povsem enake. Velik pomen ima danes podpora družinskega okolja. Včasih to ni bilo tako ključno za otrokovo blaginjo, danes pa je to toliko bolj odločilen dejavnik. Raziskava Mladina 2020 na primer kaže, da finančne razmere in kulturni kapital v družini poleg družinskih podpor določajo neenakost že v zgodnjem otroštvu in obenem določajo neenakosti v nadaljnjem življenjskem poteku oseb. Svet je postal bolj zaostren, otroci so na eni strani premalo opolnomočeni za soočenje z globalno družbo, kot so učinki trga, potrošništva, IKT, na drugi strani pa so za to tudi premalo zaščiteni. Od otrok se pričakujejo tudi nenehni dosežki in popolnost. Še otroci sami na lestvici vrednot visoko postavljajo uspeh v šoli. Da zdržijo ves ta pritisk, potrebujejo močno podporo.

Kaj konkretno pomeni ta podpora?

Pomeni, da se otroci lahko obrnejo na nekoga po pomoč – doma, med vrstniki in v šoli. Tisti, ki imajo podporo v vseh teh treh okoljih, so »zmagovalci«. Takšnih je približno polovica in ti skoraj nimajo težav z duševnim zdravjem. Na drugi strani imamo »poražence«, teh je okoli 17 odstotkov, ki čutijo podporo le v enem izmed treh okolij. Najhuje je, če nimaš podpore doma. Psihiatrinja in pediatrinja Anica Mikuš Kos poudarja, da čeprav moramo krepiti strokovno pomoč, nikoli ne bomo imeli dovolj pedopsihiatrov. Zato je nujno krepiti naravne vire pomoči v skupnosti – solidarnost v soseski in človeški odnos v šoli.

Veliko prahu dviguje informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT). Kako ta vpliva na razvoj in stiske?

Pri IKT v javnosti prevladuje izrazito negativen diskurz. Mediji poročajo o nevarnostih, šole in starši so zaskrbljeni. Zanimivo pa je, da so otroci na naših delavnicah sami rekli, da bi potrebovali več nadzora na internetu. Na nedavnem posvetu o duševnem zdravju otrok je eden od sogovornikov opozoril na vidik pomanjkanja spanja pri otrocih zaradi uporabe telefona v večernem času. Starši pogosto sploh ne vedo, da so otroci cele noči na telefonih, kar vodi v začaran krog utrujenosti, kognitivnega upada in težav v šoli. To neposredno uničuje duševno zdravje.

Moja kolegica Jasmina Rosič, ki se s tem veliko ukvarja, ugotavlja, da je slika kompleksna. Tehnologija namreč prinaša tudi občutek pripadnosti, socialno povezovanje in neomejene možnosti učenja. Platforme sicer delujejo po načelu maksimizacije dobička in niso družbeno odgovorne, zato so nujni sistemski ukrepi, kot so časovne omejitve. Hkrati pa moramo opolnomočiti mlade, da znajo sami prepoznati dezinformacije, in opismeniti odrasle, ki pogosto capljajo zadaj.

Kako otroci ocenjujejo šolo kot enega od ključnih dejavnikov podpore?

Po naših podatkih iz raziskave o blaginji otrok leta 2023 se šola odreže zelo slabo. Počutje v šoli in stres, ki ga ta povzroča, sta kritična. Velik del otrok nima podpore učiteljev. Ne čutijo, da bi jih razumeli ali da bi imeli z njimi spoštljiv odnos. Tudi participacija v šoli je zelo nizka. Šola bi morala stiske kompenzirati, a jih zaradi sistema, kjer so v ospredju le ocene, pogosto poglablja. Stres v šoli je pri nas v primerjavi z drugimi evropskimi državami precej visok. Tudi učitelji se pri nas počutijo slabše kot njihovi evropski kolegi.

Kako bi šole lahko postale boljše podporno okolje?

Najbolj pomagaš, če pomagaš vsem, ne le »problematičnim«. Pri otrocih z vedenjskimi težavami restriktivna politika ni učinkovita, saj je njihovo vedenje pogosto le klic na pomoč. Šole so danes stroge, a učitelji nimajo prave moči. V filmu Radikal, ki je posnet po resničnih dogodkih, učitelj izhaja iz otrok, gleda, kaj jih zanima, in na podlagi tega gradi dan. Pri nas je vloga šole postala preveč instrumentalna. Dober primer so na primer tudi gibanja, ki sledijo konceptu t. i. počasnih šol (po vzoru počasne hrane, počasnih mest in podobno), ki na novo osvetlijo razumevanje produktivnosti.

Kaj pa najtežji primeri? Opozarjate na dolge čakalne dobe za pedopsihiatre ...

Sistemski problem so čakalne dobe – v Ljubljani se na pedopsihiatra čaka tudi do dve leti. To je absurdno, saj se v tem času otrokova težava fiksira ali nepopravljivo poglobi. Strokovno pomoč je treba okrepiti takoj, hkrati pa se posvečati preventivi in preprečevati poglabljanje stisk.

So razlike v blaginji med otroki s podeželja in tistimi iz mest res tako velike, kot radi mislimo?

Večjih razlik nismo zaznali. Na vasi je morda malce manj psihosomatskih motenj, a statistično to ni bilo značilno. Večje razlike so glede na starost in spol. Otroci v šestem razredu se počutijo še precej dobro, v devetem razredu pa postanejo izjemno kritični do sebe in okolice. Deklice veliko slabše ocenjujejo svoje duševno stanje in so tudi bolj kritične do podpore, ki jo prejmejo. Profesorica Tanja Rener sicer to nekoliko izzivalno interpretira s feminističnega vidika – morda so deklice preprosto bolj zrele in se težje prilagajajo individualističnemu sistemu, njihovo slabše ocenjeno počutje pa je subtilen znak upora.

Kako revščina konkretno vpliva na blaginjo otrok?

Obseg in trajanje revščine otrok se v zadnjih nekaj letih ne spreminjata oziroma se celo izboljšujeta, je pa skrb vzbujajoče dejstvo, da narašča število otrok, ki živijo v družinah z dohodki pod pragom tveganja revščine. Revni otroci niso homogena skupina. Vsak izmed njih se srečuje z različno kombinacijo zaščitnih in tveganih dejavnikov. Velja, da vpliv pozitivnih dejavnikov slabi s trajanjem revščine – dalj časa otroci živijo v revščini in bolj zgodaj so izpostavljeni slabim življenjskim pogojem, manj verjetno je, da bodo zaščitni dejavniki blažili njene posledice. Vsem otrokom pa je skupno, da jim življenje v pomanjkanju krni dostojanstvo, potenciale, priložnosti in sposobnosti.

Bližajo se volitve, v programih in predvolilnih soočenjih pa verjetno ne bo prav veliko govora o otrocih?

Otroci niso volivci, zato tudi niso v ospredju kampanj. Ukvarjanje z njimi zahteva čas, ki ga politika nima. Participacija otrok je na evropski ravni modna tema, a v praksi se njihovo mnenje pogosto ignorira. Če otroci vidijo, da se po njihovih predlogih nič ne spremeni, hitro izgubijo zaupanje v demokracijo. Dober zgled je Postojna z otroškim mestnim svetom, kjer župan dejansko uresničuje njihove projekte. To je prava pot.

Vaše končno sporočilo odločevalcem?

Otroke je treba slišati, ne le odločati namesto njih. In ne poslušajmo le »pridnih« z otroških parlamentov, temveč vse, tudi »problematične«. Šola bi morala biti tisti veliki izenačevalec, ki premosti vrzeli. Potrebujemo družbo, ki bo prijaznejša do otrok in s tem prijaznejša tudi do vseh drugih.