Otroci, naše bogastvo

»Zmeraj sem si želela, da bi me življenje, če me že mora, premetavalo sem in tja v mladosti, ko sem imela še dovolj energije in poguma. A žal ni bilo tako,« pripoveduje Malči.

»Prvih trideset let po poroki je bilo zelo lepih. Imela sem dobrega in pridnega moža, nič nama ni manjkalo, morda sem bila le malo preveč popustljiva do najinih dveh hčera, ki sva jih 'naročila' bolj pozno. Žal sta me obe, vsaka po svoje, pustili na cedilu. Starejša hči se je že zgodaj odločila, da družine sploh ne bo imela. Je zelo ambiciozna, obsedena s potovanji, za naju z očetom ji ni prav dosti mar. Ko je enkrat šla od doma, se je poredko vračala. Še takrat, ko ji je zmanjkalo denarja, je raje prosila za pomoč prijateljice ali mojo mamo kot naju. Na srečo vem vsaj to, da ji ni hudega.«

»Najmlajša hči je njeno pravo nasprotje. Pri 16 letih je zbežala od doma, ker ji z možem nisva dovolila, da bi se k nam vselil njen fant. Trmasta kot je bila, se je postavila po robu. Čeprav je bila odlična učenka, Zoisova štipendistka, je pustila šolo in začela delati kot natakarica. Ne morem povedati, koliko noči sem prejokala zaradi nje! Pri dvajsetih se je poročila z moškim, ki jo je pretepal, ji kradel denar in jo maltretiral. Policija je bila njihov stalni gost. Ne vprašajte, kako me je bilo sram, ko sem v medijih prebirala, kaj se pri njej dogaja. Sina, ki se jima je rodil, sva z možem vzela k sebi in ga vzgajala kot svojega. Še sreča, da nama je vsaj to dovolila. Koliko noči sem prebedela, ker se je prebujal, kričal, jokal. Še do drugega razreda je močil posteljo. Kadar ga je prišla obiskat, se je pred njo skril. Ni je hotel niti videti. Ko sem jo vprašala, kaj mu je naredila, mi ni želela povedati. Potem se je ločila, a se je kmalu spet poročila, žal z nič boljšim od prvega. Tudi sinova, ki ju je imela z njim, sta nazadnje pristala pri meni.

Vse tri vnuke vzgajam z veliko ljubezni. Kljub težkim okoliščinam imajo lepo otroštvo. Danes obiskujejo srednjo šolo in z možem sva izjemno ponosna nanje. Hčerki ni niti na kraj pameti padlo, da bi mi kdaj dala kakšen evro zanje. Nikoli. Za vse sva bila z možem sama, pa se ne pritožujem. Zakaj bi se le? Sama sem si izbrala takšno pot in presrečna sem, da sem se tako odločila!

Pred časom je hči zapustila še enega partnerja (katerega po vrsti, ne vem, ker že dolgo ne štejem več) in se želela vrniti domov, ker ni imela iti kam drugam. Z možem nisva vedela, kaj naj storiva. Naj ji pomagava, naj ji pokaževa vrata ...

Že po nekaj tednih nam je bilo jasno, da smo naredili veliko napako. Zaradi njenega nemogočega obnašanja je v hiši zavladal popoln kaos. Dan za dnem nas je žalila, nagajala, iz moža, ki je z leti postajal vedno bolj gluh, se je odkrito norčevala. Lagala nam je, da dela od doma, v resnici pa je spala do sredi popoldneva, nakar si je (z mojim denarjem) pripravila kosilo. Nikoli ni jedla z nami, ker je trdila, da uživamo zelo nezdravo hrano. Njeni otroci, moji ljubi vnuki, so me prosili, naj jo naženem, a ni pomagalo. Zmerjala me je, da ne izpolnjujem svojih starševskih dolžnosti, da me bo tožila (mene, ne pa tudi očeta).

Potem pa se je zgodilo nekaj groznega. Nekega popoldneva sem zaslišala vpitje iz dnevne sobe. Tekla sem pogledat in videla, kako hči tepe najstarejšega sina, ker ji je poskušal odvzeti svojo denarnico. Ko ga je odrinila, je padel čez stekleno mizico in si močno poškodoval roko. Močno je krvavel, jaz pa sem v paniki poklicala reševalce, kaj sem hotela drugega? Ko so zdravniki na urgenci oskrbeli vnuka, so naju z možem opozorili, da morajo dogodek prijaviti. Bila sem v šoku. Da bi lastno hčerko izročila v roke policiji, ne, na to pa še nisem bila pripravljena.

Še danes nas vidim pred očmi: sedeli smo v zimskem vrtu, stiskali smo se drug k drugemu in jokali. Toliko hudega smo že doživeli, da se tudi solz nismo več sramovali. Potem se je iz službe vrnil še mož. Skupaj smo se odločili, da damo naši Evi še eno priložnost. Ko je enkrat okoli pete ure vstala, ji je mož rekel, naj pospravi svoje stvari in odide.

Takrat pa je šla v zrak: 'Oči, a si pozabil, kako rada te imam? A mi boš tudi ti obrnil hrbet? Zakaj mi to počneš?'

In mož, četudi je zelo občutljiva dušica, je le zmajal z glavo. Povedal ji je, da nam je spremenila življenje v pekel, da tako ne gre več naprej. Spet je vso krivdo za nerazumevanje med nami zvalila name, potem na svoje tri otroke. Mož ji je obljubil, da bo zanjo plačeval garsonjero, za vse ostale stroške, ki jih bo imela, pa bo morala poskrbeti sama. 'Kako?' je začela vpiti. Pa ji je mož povedal, da je že čas, da se zaposli.

Ko je pospravila svoje stvari, se od nas ni poslovila. Bila je prepričana, da jo bo do garsonjere zapeljal mož, a smo raje poklicali taksi. Ne bom ponavljala grdih besed, ki nam jih je izrekla. Svojih otrok ni niti pogledala, ko je zaloputnila z vrati. Od takrat je nismo več videli. Občutek krivde, da sem morda naredila narobe, me še vedno preganja, čeprav vem, da drugače ne bi šlo. Mar bi dovolila, da bi uničila življenje še svojim sinovom? Se pa pogosto sprašujem, kaj sva z možem naredila pri njeni vzgoji narobe. Včasih se o svojih dvomih pogovarjam s starejšim vnukom, ki je zelo razumen fant. Pravi, da se nekateri ljudje takšni že rodijo. Ne vem, ali njegove besede držijo. Vam pa povem, da se grozno počutim tudi zaradi ljudi, ki marsikaj vedo, verjetno še več kot jaz. Kraji, kjer živimo, niso tako majhni, da se 'vroče novice' ne bi prenašale sem in tja. Kaj bo s hčerko, ko bo ostarela in je moški ne bodo več marali? Delovne dobe nima noben, kdo jo bo vzdrževal na stara leta?«

(Konec)