Papi

Dosedanji članki so popisovali usodo otrok Aleša Paulina iz Zadrage oziroma tistih otrok, ki so preživeli zgodnje otroštvo.

S prvo ženo Marijano Kosmač sta imela dva sinova in dve hčeri, od katerih pa je preživel le Janez (*1848). Več o njem lahko preberete v članku Father John. Z drugo ženo Marijo Ažman sta imela osem otrok, štiri hčere in tri sinove ter še enega otroka, ki je zelo hitro umrl in podatkov o njegovem spolu nisem našla. Janez se je ustalil v ZDA, kjer je ustanovil še danes delujočo katoliško šolo. Manca (*1859) je ostala na Franckovi domačiji. Francl (*1860) se je poročil z Maričko Šturm, Zefa (*1862) z Josipom Tomšetom, Papi (*1865) pa s Frančiško Majzelj. Rodbina po Franclnovi liniji je izumrla, medtem ko še živi potomstvo Papija in še več potomcev tete Zefe.

Papi je bil tretji sin, ki je preživel otroška leta. Bil je stari ata mojega očeta. Nad posteljo mojega očeta je visel njegov portret in o njem so imeli vedno veliko povedati moji teti Marija in Ani ter stric Eša. Aleš Paulin iz Zadrage je določil tega sina za svojega naslednika na domačiji. V Ljubljani je Papi obiskoval Mahrovo trgovsko šolo. Po doseženi stopnji bi bilo to danes enakovredno štiri- ali petletni fakulteti. Moj oče je veliko pisal o razlikah med sistemi izobrazbe. Ugotavljal je, da je bila kvaliteta tedanjih izobražencev na bistveno višji ravni kot danes, ko mora »že vsak butl« diplomirati. Tako je pred prvo svetovno vojno imela vojvodina Kranjska okrog dvesto maturantov na leto, kar je manj kot danes pridobimo doktorjev znanosti.

Papi je razmeroma sporna osebnost. Po eni strani je vzgojil mojega očeta. Vez med nima je bila tako močna, da je moj oče namesto ostarelega Papija peš poromal iz Tržiča v Ljubljano, kot se je bil Papi zaobljubil, da bo storil, če vsa družina preživi drugo svetovno vojno. Po drugi strani je isti Papi svojega polbrata Janeza opeharil za veliko dediščino po njegovi mami (kamor je spadala tudi Franckova domačija).

Stric Francl je Papiju »speljal« premožno nevesto Maričko Šturm. A mu po drugi strani tudi »zrihtal« poroko s Frančiško iz znane družine Majzljevih iz Šentjerneja. Sestra Franje Majzelj, Minka, por. Druškovič, je hodila čakat sina Andreja (stric Rejček so ga imenovali), teta Marička pa sina Cirila. Nista zaman obe prišli iz bogatih trgovskih družin in kaj hitro sta sklenili kupčijo, da bosta oženili svaka in sestro. Treba je bilo le še aranžirati. In kaj je bolj primernega od (takrat že slovenske) drame? Mojemu očetu so že kot otroku pripovedovali, da je bila mama Papiju tako zelo všeč, da je že med odmorom tekel za njo in jo zasnubil. Poroka je bila 15. maja 1896 v Šentjerneju. Poročil ju je kaplan Vaclav Vondrašek. Dan po svatbi je zapadlo toliko snega, da svatje niso mogli domov in so kar nadaljevali gostijo. Mladoporočenca sta na poročnem potovanju obiskala Bavarsko. Ob ogledu enega izmed prekrasnih samostanov je ženin zavzdihnil, le zakaj ni vstopil v samostan.

Poroka s Frančiško Majzelj se je izkazala za zelo donosno. Vinska trgovina se je močno povečala, v gostilno so zahajali dobro stoječi gostje. Za doto je k hiši prinesla pohištvo, ki je kasneje stalo v hiši mojega očeta v Ročevnici. Njeno poročno obleko in čevlje sem našla v omari v hiši tete Marije. Po izgonu družine iz domačije v Podbrezjah v staro hišo v Ročevnici je Franja edina obdržala trezno glavo, poskrbela je, da so imeli vedno kaj jesti in tudi za vse druge stvari. Danes je ta stara hiša cerkev sv. Marije Goretti, v kateri smo bili krščeni z mojima bratom in sestro ter moj najmlajši sin. Mozaična okna je cerkvi podarila moja stara mama (snaha Papija in Franje).