Parašportnica Živa Lavrinc (1)

Med 28. avgustom in 8. septembrom bo francoska prestolnica Pariz po olimpijskih igrah gostila še paralimpijske igre. V slovenski reprezentanci je tudi 35-letna Živa Lavrinc, ki bo tekmovala v paralokostrelstvu, in sicer med posameznicami in v dvojicah z Dejanom Fabčičem. Kamničanko, ki živi v Švici, je življenje že večkrat postavilo pred težke preizkušnje. Za nesrečo pri 29 letih, po kateri je pristala na invalidskem vozičku, pravi, da sploh ni njena najtežja. Ni ji samo vzela, ampak ji je tudi veliko prinesla – med drugim paralokostrelstvo, v katerem se je uvrstila na paralimpijske igre.

Kvoto za nastop si je zagotovila na lanskem svetovnem prvenstvu le dober mesec po rojstvu prvorojenca. Bila je prva s paralimpijsko normo v tokratni slovenski odpravi. Vrhunske uspehe je nadaljevala tudi letos. Spomladi se je s tretjim mestom v Dubaju prvič povzpela na stopničke na tekmi svetovnega pokala. Bile so prve zanjo in v tej disciplini tudi za Slovenijo.

V Pariz se iz Švice odpravlja prav danes, 23. avgusta. Kolikor ji je čas dopuščal, je spremljala olimpijske igre, najbolj seveda tekme v lokostrelstvu. »Najlažje je narediti vizualizacijo in si predstavljati, kako bo, če spremljaš, kako je. A glede na to, da bodo to moje prve paralimpijske igre, ne vem, ali si je realno predstavo sploh mogoče ustvariti.«

Zanimivo, da je kot majhna, športno aktivna deklica, sanjala o nastopu na olimpijskih igrah. »Šport mi je že od nekdaj pisan na kožo, je pomemben del mojega življenja. Najprej sem trenirala gimnastiko, nato pa sem se zaradi težav s hrbtom preusmerila v plavanje. Oba športa sem začela trenirati prepozno, da bi lahko razmišljala o nastopih na velikih tekmovanjih,« je povedala.

Olimpijske sanje so bile takrat res samo sanje, ki pa so se zdaj uresničile, le da v obliki paralimpijskih iger. »Morda pa se tudi to še kdaj spremeni in nastopim tudi na olimpijskih igrah,« je kot vselej optimistična. Predstavi primer paralokostrelke iz Italije, ki je na mednarodnem tekmovanju v Poreču v lokostrelstvu osvojila bronasto medaljo. »Vse je mogoče. Razdalje so enake, streljam z enakim lokom kot lokostrelke, ki so bile na olimpijskih igrah.«

Z lokostrelstvom se je prvič srečala na eni od mednarodnih tekem v Lozani v Švici, kjer je delala kot prostovoljka. Direktorju centra se je zaradi mišic na rokah zdela primerna za ta šport in jo je povabil, da se jim pridruži. »Lokostrelstvo je bila ljubezen na prvi pogled, ki je zelo podobna moji drugi športni ljubezni, s katero se ukvarjam pozimi – parabobu. Pri obeh potrebuješ osredotočenost, veliko se dogaja v glavi, le da gre pri bobu vse zelo hitro in ni veliko časa za razmišljanje, pri lokostrelstvu pa je časa včasih še preveč. Bob za zdaj še ni paralimpijska disciplina, upam pa, da to postane in da bi lahko nastopila tudi na zimskih paralimpijskih igrah,« je dodala.

Uvrstitev na paralimpijske igre so njen dosedanji športni vrhunec. »Človek ima želje, sanje, nimam pa za Pariz konkretnega rezultatskega cilja. Želim tekmovati najbolje, kot lahko, kot znam, in potem lahko pridejo tudi dobri rezultati,« je odgovorila na vprašanje o ciljih na paralimpijskem nastopu. Na tej točki se ne namerava ustaviti. »Če začnemo poganjati koreninice, se zelo hitro zasedimo, če si na vozičku, pa še toliko bolj,« se zaveda. (Se nadaljuje)