Parašportnica Živa Lavrinc (2)

Slovensko paralimpijko, 35-letno Živo Lavrinc, ki v teh dneh v paralokostrelstvu nastopa na paralimpijskih igrah v Parizu, so od nekdaj privlačili adrenalinski športi, tudi gorsko kolesarstvo. Kmalu po 29. rojstnem dnevu se ji je prav med ukvarjanjem s tem športom zgodila nesreča, ki jo je prikovala na invalidski voziček.

Do padca je prišlo v Švici, kjer Kamničanka živi. Tistega dne se dobro spominja. Pojasnjuje, da je bila že utrujena, a je odklonila počitek. »S kolegom sva nadaljevala spust. Čakala me je ena izmed zadnjih skakalnic na progi. Imela sem preveliko hitrost, letela sem višje in dlje kot navadno in se nekoliko ustrašila. Po padcu sprva nisem imela občutka, da bi bilo kaj narobe, le nog nisem čutila oziroma nisem vedela, kje so. To mi je bilo že takoj čudno. Zelo hitro je pome prišel helikopter.« Pregledi so pokazali, da ima zlomljeni dve vratni vretenci in premaknjeno torakalno vretence. Od takrat je na invalidskem vozičku. »Lahko bi bilo še huje. Imela sem veliko srečo. Povsem sem lahko dejavna z rokama, za nogi pa pravim, da trenutno še malo spita,« poudari. Kljub nesreči se ni predala, njene misli ostajajo pozitivne. »Verjamem, da imajo naše misli in občutki veliko večji pomen, kot jim ga dajemo, da resnično kreirajo ta svet. To se je pri meni že večkrat pokazalo.«

Po poškodbi in operaciji je bila na rehabilitaciji v Nottwilu blizu Luzerna, v centru, ki velja za najboljšega za poškodbe hrbtenjače. O švicarskem sistemu vključevanja invalidov v družbo ima samo pohvalne besede. V pomoč ji je bilo odlično zavarovanje delodajalca, omenila je tudi organizacijo Stiftung, ki je kot na primer pri nas Društvo paraplegikov Slovenije. »Načrtno se vlaga denar, da bi oseba čim bolj napredovala, se čim prej vrnila na delovno mesto in imela človeku dostojno življenje,« poudari. Po zaključku zdravljenja so jo vprašali, kako bo naprej glede dela, in ji ponudili delovno rehabilitacijo. »Pred nesrečo sem pozimi poučevala smučanje, deskanje in tek na smučeh, poleti pa delala v otroškem klubu enega izmed petičnih hotelov. Tega na vozičku ne morem več opravljati, zato smo iskali nove možnosti. V bližini centra so mi oddali stanovanje, da sem lahko samostojno živela, do zaključka študija sem od zavarovalnice prejemala bolniško nadomestilo in bila del delovne rehabilitacije, v sklopu katere sem lahko poskusila različne aktivnosti, da bi ugotovili, kaj mi ustreza. Poleg tega prejemam še mesečno odškodnino za storitve, ki jih ne zmorem opraviti sama, kot so na primer kakšna hišna opravila.«

Delovna rehabilitacija je pokazala, da je zanjo najboljša pot študij športnega menedžmenta v Lozani.

(Se nadaljuje)