Pariz, ljubezni iz drugih časov

»Sedela sem torej na pločniku pred kavarnico v eni od tistih sladkih pariških ulic, Rue des Francs-Bourgeois, ki vodi do Place des Vosges: okrogle male mizice, nagnetene ob stekleni steni kavarne, tako da se z rameni dotikaš svojega levega in desnega soseda. Moja sogovornica je bila Francozinja s svežo kožo, svetlečimi ustnicami, s tistim nekaj, kar imajo samo Parižanke – Leni Merat. Prva ura francoščine je žuboreče zavila v spoznavni klepet v slovenščini. Dokler je nisem zaprosila, da mi v francoščini prebere Rimbaudov verz iz Une saison en enfer: 'Une soir, j'ai assis la Beaute sur mes genoux ...' Nekega večera sem si posadil lepoto na svoja kolena ... Da ga še enkrat slišim v izvirniku, da začutim melodijo jezika, v katerem je nastal. Moja desna rama je začutila premik, temnopolti moški ob meni, kakih petintridesetih let, ki je zamišljeno prelagal papirje po okrogli mizi in nekaj škrebljal v beležnico, je dvignil glavo in poslušal. Ko se je Leni poslovila, se je nagnil proti meni. 'Oprostite, moram vas vprašati ...' je začel rahlo v zadregi. 'Kateri jezik sta govorili?' Dokaj dobro je poznal naš košček sveta, zato mu ni bilo treba razlagati, da ne mejimo na Rusijo, niti ne na Kazahstan. Nekaj časa sva molčala, sama sem pobrskala po svežih sporočilih, ko se je spet nagnil k meni. 'Vidim, da imate radi poezijo. Rimbaud je res samo eden.' Spet sem prikimala, a ni bilo dovolj. 'Veste, tudi jaz sem poet,' je povedal skoraj s ponosom …« (str. 107–108)

Ta temnopolti moški je torej poet in svojo sosedo vpraša, ali ji lahko kaj prebere. Ko to stori, nadaljujeta pogovor, v katerem se izkaže, da je tudi velik poznavalec poezije. Ko se naposled z zamudo prikaže znanec, ki ga avtorica čaka, se poet vljudno poslovi in odide … To je le utrinek iz knjige, v katerem nam avtorica pričara veliko poznavanje pariške kulturne dediščine. Pred nami je prava panorama zgodovinskih osebnosti, ki so v Parizu pustile svoje sledi, od kraljice Marije Antoinette do Coco Chanel, od Napoleona do Picassa in Hemingwaya in še novejših. Vodi nas po različnih prizoriščih, od Montparnassa do Montmartra, od legendarne knjigarne Shakespeare and Company na levem bregu Seine do bližnje in pred leti pogorele katedrale Notre-Dame … Veliko je zgodb, ki so jih te osebnosti doživljale na teh prizoriščih. K branju knjige vas vabim v dneh, ko je Pariz v znamenju olimpijskih iger. A te bodo kmalu minile in potem bo spet v ospredju vse tisto, po čemer to mestu slovi slej ko prej, po »ljubeznih iz drugih časov« …