Razpis za direktorja družbe STC Stari vrh, d.o.o.
Pokvarjenega krojača iz prejšnje zgodbe je pred pošteno kaznijo rešila družina. Tudi sicer so v kazenskih zadevah sodniki vzdrževalcem družin namenjali minimalne zaporne kazni, ker so sicer nemočni družinski člani padli v breme občinam.
Še hujšo oprostitev pa bomo doživeli v primeru uradnika, ki se je sredi oktobra 1856 moral zagovarjati glede posilstva osem- in enajstletne deklice.
Karl Silič je bil star 37 let, rojen v Karlovcu, vdovec, oče petletnega otroka, uradnik pri Okrajnem uradu Ljubljana Okolica. Bil je srednje postave, srednje močan, podolgovatega obraza, rdečkast v obraz, svetlolas, visokega čela, svetlih obrvi, modrih oči, pravilnega nosu in ust, gnilih zob, okrogle brade in rdečkastih kocin na njej, brez posebnih (fizičnih) znakov. Govoril je nemško in »kranjsko«, oblečen je bil mestno. Začnimo z njegovo pripovedjo.
Nekega poletnega dne, konec julija ali začetek avgusta 1856, med deseto in enajsto uro zvečer, je prečil Zvezda park. Prej je bil v nekem gostišču, kolikor se je spominjal, v Slonu. Kar sta pristopili k njemu dve majhni deklici, ki sta prodajali cvetne šopke in ga prosili, ali bi lahko prespali pri njem, ker da so ju zaradi pozne ure doma že zaprli ven. Dopovedoval jima je, da to ne gre, da ima doma gospo in se je podal v kavarno, kjer je popil kavo in prebral več časnikov, se torej tam zadržal kako uro in se nato odpravil domov.
Tam pa sta pred vrati njegovega stanovanja stali deklici in ga ponovno prosili, da ju sprejme k sebi, ker je tako mrzla noč. Zasmilili sta se mu, otroke da je imel namreč zelo rad, in ju je vzel s sabo v stanovanje. Vžgal je luč in jima rekel, da slečeta vrhnjo obleko, in sicer zato, ker sta kar naprej skakali po divanu in se je bal, da mu ga zamažeta. Ni pa jima ukazal, da se morata sleči do golega, kaj sta imeli oblečeno, se ni spominjal natanko, vsekakor pa nista bili nagi.
Nato jima je razprostrl pregrinjalo na divanu in jima rekel, da morata leči in dati mir. Vendar sta kar naprej skakali z divana, se podili okrog in igrali z njegovim majhnim psom. Na njegovo posteljo ni skočila nobena, kje šele, da bi ju vzel v posteljo. Deklici sta bili zelo nemirni, brcali sta ena proti drugi, zato jima je ukazal, da morata dati mir, drugače bo vzel korobač in ju napodil. Pri tem je tudi psu vrgel nekaj v glavo, se mu zdi, da škorenj, da bi ga umiril.
Johana Dernovšek naj bi bila še posebej zlobna deklica, nečisto je govorila in brezsramno poskakovala okrog. Da mu je bilo že žal, da je takšno spako vzel k sebi. Otroka sta se nazadnje le umirila, nakar je zaspal še sam. Zjutraj, med peto in šesto uro sta vstali, on ne. Videl je, kako sta se oblekli, vzeli šopke in odšli, sam pa je zaspal nazaj. To je bilo vse in on da je glede stvari, katere ga obtožujejo, popolnoma nedolžen.