Pesmi dihajo tako, kot same hočejo

Čeprav že več kot trideset let živi v Brežicah, kjer si je ustvarila drugi dom, ostaja Dragomila Šeško močno povezana z Miljami v šenčurski občini, kjer je preživela mladost in kamor se še vedno pogosto vrača. Rodila se je leta 1961 v Kranju, šolala se je na kranjski gimnaziji, študij sociologije pa je opravila na ljubljanski fakulteti za družbene vede. Poklicno pot je začela v kranjski Savi, nadaljevala v Papirnici Videm Krško in jo zaključila na Zavodu RS za zaposlovanje. A njena najdaljša in najgloblja pot je pot besed – tista, ki vodi skozi verze.

Dragomila Šeško ustvarja poezijo že od osnovnošolskih let. Pesmi je objavila v številnih časopisih, revijah in zbornikih ter jih predstavila na mnogih prireditvah. Odkar je leta 1992 izdala prvo samostojno pesniško zbirko Srečevanja, je svojo ustvarjalno moč pretakala v vedno nove pesniške knjige – do danes jih je izdala že sedem. Zbirki Srečevanja so sledile Luč, Zlatice, Krog, Svetlobe v temo!, Vrvohodka ali Vrnitev k sebi in zadnja Vesolje v dlaneh. Za literarno ustvarjanje je prejela več nagrad in priznanj, njena četrta zbirka Krog je bila leta 2011 razglašena za najboljšo samozaložniško knjigo, ki je 2010 izšla v Sloveniji.

Pesmi Dragomile Šeško bi lahko označili kot osebnoizpovedne, bivanjske, ljubezenske, razpoloženjske, razmišljujoče pa tudi družbenokritične. Temeljni vir in navdih zanje pesnici predstavlja življenje samo, njena lastna doživljanja, občutja in spoznanja. To velja tudi za njeno najnovejšo pesniško zbirko, le da tokrat svojo posebno lirsko pripoved o življenju in svetu, v katerem živi, postavlja še v širši okvir, kar nakazuje že sam naslov.

Vesolje v dlaneh prinaša 75 pesmi, razporejenih v štiri sklope: Svetlobna nevesta, V sedlu besed, Najin vitraž in Ples do konca. Gre za premišljeno zasnovano, a obenem izpovedno in odprto delo, ki bralca ne vodi za roko, temveč ga vabi k sobivanju in soustvarjanju. »Naslov zbirke je povezan z mojim dojemanjem sveta in življenja,« pravi avtorica. »Roke imamo vedno s sabo – z njimi dajemo in sprejemamo, se povezujemo, objemamo, tudi ranimo, preživljamo. Vse imamo pred seboj, na dlani – zapise preteklosti in prihodnosti.«

Njena poetika je skozi leta doživljala preobrazbe. Začetne zbirke so bile oblikovane v prostem verzu – brez ločil in velikih začetnic, da bi bralcu ponudile več svobode. Vmesno obdobje je prineslo bolj klasično strukturirane pesmi. V najnovejši zbirki pa se oblika sprosti: nekatere pesmi imajo le velike začetnice, druge le vejice, tretje samo pike. »Pesmi dihajo tako, kot same hočejo,« poudarja avtorica.

V Dragomilinem pisanju je vedno prisotna osebna nota. Sama priznava, da so jo oblikovali tako lepi kot težki življenjski trenutki: prometna nesreča v otroštvu, bolezen v družini, razpad zakona, izkušnja materinstva, dolgoletno delo, pristna prijateljstva. Nekatere pesmi se v njej rodijo silovito, druge dolgo zorijo, tretje ostanejo nezapisane – izgubljene na poti med Brežicami in Miljami. »Rada se igram z besedami, jih obračam, preizkušam, izumljam nove. V tem vidim dokaz, da je slovenski jezik živ.« Za vsakega bralca si želi, da bi se ob njenih pesmih počutil nagovorjenega, kot da z njim vodi tih, a globok pogovor.

Dragomila Šeško ni le pesnica, ampak tudi kulturna ustvarjalka z velikim srcem. Je članica dveh kulturnih društev: KD Franc Bogovič Dobova in Kulturno-umetniškega društva Valentin Kokalj Visoko. Nastopa na številnih literarnih večerih, prireditvah in srečanjih.