»Pismo« Karlu Šefmanu, 2. del

Tako, dragi Karel, je bilo tudi v tvojem primeru! Vendar vedi, da boš, vsaj za nekatere od nas od tukaj, od koder izhajaš, ostal eden najbolj srčnih sinov slovenskega naroda, ki mu ni bilo vseeno, kako lahkotno tujci hlastajo po slovenskem ozemlju. Obetavno pa je, da se vse bolj krepijo pobude tudi v drugih krajih Gorenjske po priznanju posebnih zaslug nekaterim posameznikom v takratnih bojih ob severozahodni meji Slovenije in na južnem Koroškem. Še posebej se vse bolj poudarja njihova vloga pri branjenju t. i. jeseniškega trikotnika, ki je obsegal ozemlje od Trbiža do Jesenic, Bleda in Bohinja. Zasluga za to, da lahko danes v Zgornjesavski dolini govorimo naš, slovenski jezik in da je naša dolina, vključno s Triglavom, Bledom in Bohinjem, ostala slovenska, gre v veliki meri prav njim in še posebej tebi, Karel.

In prav zato sva skupaj s prijateljem, upokojenim brigadirjem slovenske vojske g. Janezom Kavarjem, oba sva tudi veterana naše osamosvojitvene vojne in člana Društva general Rudolf Maister Kranj, že decembra leta 2023 Občini Kranjska Gora predlagala, da za tvoje zasluge pri branjenju jeseniškega trikotnika poimenuje glavni trg v Kranjski Gori po tvojem imenu. Predvsem tudi zato, ker je bilo leto 2024, torej leto, ki je sledilo, s strani Vlade Republike Slovenije s posebnim odlokom proglašeno za leto generala Rudolfa Maistra in bi bilo prav in primerno, da se to zgodi prav tukaj in v tem letu. Sledi obrazložitev najinega predloga.

Karel Šefman (1889–1973)

Karel Šefman se je rodil leta 1889 v Kranjski Gori. Kot študent IV. semestra pravne fakultete na Dunaju je prostovoljno vstopil v vojno šolo in končal oficirski tečaj. Postal je artilerijski častnik črnovojniškega bataljona. Bojeval se je na ruskem, romunskem in italijanskem bojišču. V Karpatih je bil težko ranjen. Kot nadporočnik je prejel najvišje pohvalno priznanje. Po propadu avstro-ogrske armade se je 8. 11. 1918 vrnil v svoj domači kraj Kranjsko Goro in takoj začel aktivnosti pri branjenju severozahodnega dela takratne države SHS, ki je bila pod močnim pritiskom avstrijske in nemške vojske, predvsem pa tudi vojske Republike Italije, ki si je hotela prilastiti Bled in Zgornjesavsko dolino, kjer je potekala železnica.

Že naslednji dan, 9. 1. 1918, je odšel v Ljubljano k poverjeniku za narodno obrambo pri narodni vladi SHS dr. Lovru Pogačniku. Izrazil mu je pripravljenost za delovanje pri zaščiti slovenskega naroda na Koroškem, ki je bil, kot rečeno, pod močnim pritiskom avstrijsko-nemške vojske. Velika nevarnost pa je grozila z odkritimi napadi Italije po zasedbi t. i. jeseniškega trikotnika, torej celotne Zgornjesavske doline, vse od Trbiža do Bleda in Bohinja.

Zaradi zavrnitve je precej razočaran odšel nazaj v rojstni kraj in s pomočjo nekaterih domačinov, med njimi je bil tudi duhovnik z Dovjega Jakob Aljaž, začel zbirati prostovoljce. Že v začetku decembra 1918 je tako nastal Šefmanov bataljon s približno 150 borci, prekaljenimi vojaki, domačini iz Rateč, Podkorena, Kranjske Gore, Loga, Gozda - Martuljka, Dovjega in Mojstrane. V tem sestavu je imel tudi mitralješko četo z osmimi strojnimi puškami. Domačini so njegovo četo radi poimenovali Šefmanova Korenška armada. S svojo enoto je decembra 1918 začel zasedati pomembne položaje v Zgornjesavski dolini, do Vršiča na jugu, na zahodnem delu pa od Bele Peči, Petelinjka, Korenskega sedla, Kamnatega vrha, do Belce in Kepe. Frontna linija je bila dolga okrog petdeset kilometrov.

(Se nadaljuje)