Plesala je z mano

»Prebudili so me pozno, verjetno tam nekje proti poldnevu, a ne vem zagotovo, kdaj sem zares oprla oči ... V prostoru je domovala tišina in slišati je bilo le nekakšno brnenje in piskanje, kot v kakšni elektromehanični delavnici. Okoli mene je bilo vse precej megleno in nejasno ... Zdelo se je kot v filmu, ali bolje, kot v burleski, kjer se vsi nemo in nekontrolirano gibljejo po prostoru. Edino jaz se nisem mogla premakniti, kričala sem na ves glas, a iz mojih ust ni bilo slišati glasu. Bila sem v nekem drugem svetu, na neznanem planetu in v meni neznanem prostoru in času. Vse okoli mene je bilo belo in čisto, kot bi bilo na novo prepleskano, ali tako kot takrat, ko zapade nov in svež sneg ... « tako Bojana - Bojka Čebulj opisuje svoje vračanje v stari, a obenem povsem nov svet po zahtevni operaciji, v kateri so ji odstranili tumor v glavi. Prebudila se je bistrih misli, a s telesom, ki je ni več ubogalo.

Več kot običajno dekle

Če bi rekli, da je Radovljičanka Bojana Čebulj, ki jo od otroštva naprej vsi domači pa tudi prijatelji in znanci poznajo pod imenom Bojka, do svojega petdesetega leta živela običajno življenje, bi ji pravzaprav naredili krivico. Že kot otrok je imela več idej in energije kot drugi: hči legendarnega jeseniškega hokejista Borisa Čebulja je bila tudi sama odlična športnica, smučarka in tenisačica. Bila je predsednica razreda, mlada aktivistka, rešiteljica zapuščenih živali in pobudnica različnih akcij. Poleg športa so bila njena velika ljubezen potovanja. In ples. Že kot študentka je delala kot turistična vodnica, v osemdesetih pa je v domačem mestu organizirala prvi filmski abonma.

Z obiska pri sorodnikih v ZDA se je vrnila z idejo, da organizira aerobno vadbo po kasneje tako rekoč po vsem svetu priljubljenem programu filmske zvezde Jane Fonda. In nato odprla videoteko, eno redkih v Sloveniji in prvo v regiji. Leta 1993 je odprla lastno turistično agencijo, ki je pod njenim vodstvom uspešno delovala več kot 15 let.

Dan, ko se je vse spremenilo

Potem pa se je, kmalu po njenem petdesetem rojstnem dnevu, vse obrnilo na glavo. Večletne težave z ravnotežjem so se izkazale za posledico tumorja v glavi, sledila je nujna operacija, po kateri se je zbudila z le na pol delujočim telesom.

»Odvrtel se mi je film o tem, kako sem sama prikorakala v bolnišnico, zdrava, polna življenja in optimizma, kot človek in bodoči pacient, ki ga čaka operativni poseg, ki to razume, se tega zaveda in sodeluje, zato, ker ve, da bo zdrav zapustil bolnišnico. A že čez noč, naslednji dan in v nekaj urah, so iz mene naredili novo osebo, invalidnega človeka, pacienta brez lastne volje ...« opisuje čas po operaciji, katere posledice so ji tako dramatično spremenile življenje.

A njena odločnost in športni duh sta jo tudi dobesedno postavila na noge. Pogosto še majave, pa vendarle. Danes spet hodi, govori, piše ... »Ne mine dan, da se ne razjezim nase, ko mi kaj pade iz rok ali ko česa ne morem storiti ... Včeraj sem padla pred hišo, na stopnici, kar tako, brez zveze, in posledice so bile hude ...« prizna, a tudi pove, da se z jekleno voljo in vztrajnostjo, predvsem pa ob pomoči svojih najbližjih, vsakič posebej vrne v življenje.

Dobra vila in zvezda Kesovija

In prav zaradi njenih najbližjih avtobiografija Bojane Čebulj ni le zgodba o človeku, ki se mu je življenje postavilo na glavo – in ki ga je z ogromno volje in moči preobrnil nazaj – temveč tudi prelepa zgodba o ljudeh, ki so jo na tej poti spremljali.

Za Bojano so bili to starši in kasneje očetova življenjska sopotnica Magda, predvsem pa »dobra vila« Darja, ki je v njeno življenje vstopila po naključju in v njem ostala, tudi ko se je to obrnilo v nepričakovano smer. »Danes vem in verjamem, da je največja sreča, da v nesreči ne ostaneš sam,« je zapisala Bojana, ki je leta kasneje v obrnjeni vlogi spremljala svojo dobro vilo. Njej se bitka z boleznijo žal ni izšla. »Tega, da je njen odhod eno od poglavij v moji knjigi, še vedno ne morem doumeti in verjeti. Edino misel na to, da v bolezni ne ostaneš sam, in zavedanje, da v nesreči nisi sam, me tolažita in pomirjata, saj sva to imeli obe. Zato grem in hodim naprej.«

In še ena izjemna osebnost se je neizbrisno zapisala v življenje – in knjigo – Bojane Čebulj: velika zvezda jugoslovanske in evropske glasbe Tereza Kesovija. Kot navdušena najstnica je pevko, ki jo je oboževala, prvič v živo srečala leta 1972. Iz srečanja je zraslo iskreno prijateljstvo, ki traja že več kot štirideset let.

Ni boljšega kot pisanje knjige

In zakaj je na podlagi življenjskih izkušenj nastala knjiga? »Za človeka, ki ne more spati in bi rad ušel svoji lastni bedi, ni boljšega, kakor da se loti pisanja knjige,« preberemo čisto na začetku, še pred uvodnim poglavjem. Citat Henryja Jamesa, napisan Axlu Muntheju v spodbudo, da se je lotil pisanja San Michaela, je odgovor, ki nam ga čisto na začetku ponudi tudi Bojka Čebulj.