Po glavnih mejnikih rapalske meje

Planinsko-zgodovinski vodnik bralca na slikovit in doživet način seznani z rapalsko mejo, ki je našo deželo za skoraj tri desetletja razdelila in Primorsko odrezala od Slovenije. Meja je bila označena z več tisoč betonskimi mejniki, po sto letih pa v naravi najdemo približno dve tretjini glavnih mejnikov, tretjina je bila uničena ali odpeljana. V knjigi, ki je nastala kot projekt Zgodovinskega društva Rapalska meja ob minuli stoti obletnici in v sodelovanju s Planinsko založbo in Planinsko zvezo Slovenije, so navedene lokacije in dostopi do vseh 61 glavnih mejnikov, poleg tega je obogatena z arhivskimi in aktualnimi fotografijami. Pri hoji do lokacij tako ne bomo iskali zgolj betonskih stebričkov, temveč bo smisel hoje ob prebranih zgodbah zlasti drugačno doživljanje krajev in gora ob meji.

Na področje Gorenjske je umeščena tako rekoč polovica glavnih mejnikov, saj je bila meja zaradi težavnega terena speljana po ovinkih, pri čemer je skušala slediti naravni razvodnici med Črnim in Jadranskim morjem. Dostopi do mejnikov so vseh težavnosti, od popolnoma lahkih, kot sta Vršič in Rateče, do zahtevnejših, kot sta Tolminski Kuk in Matajurski vrh, in zelo zahtevnih, kot sta Visoka Ponca in Triglav, na katerem je bil najvišji rapalski mejnik številka 10.

Avtor Dušan Škodič je planinski del vodnika uredil v enem letu, za zgodovinski del je porabil leto več. »Ob celotni rapalski meji naletimo na dva velika obrambna sistema, ki sta bila zgrajena v tridesetih letih in sta oddaljena nekaj kilometrov. Italija je gradila Alpski zid, Jugoslavija pa t. i. Rupnikovo linijo. Veliko utrdb je še ohranjenih in zanimivih tudi za turistični ogled, v nekaterih občinah, na primer Gorenja vas - Poljane, Žiri in Podbrdo, je to tudi že možno,« je pojasnil.

Knjiga bo po avtorjevih besedah bralcu obenem pomagala razumeti posledice rapalske meje, ki je med ljudi na eni in drugi strani vtisnila mnogo zgodb. »Tedaj se je se pojavilo tihotapstvo vseh oblik, zaradi česar so ljudje tvegali zapor, večkrat so bili tudi ob glavo. Ob mejo je prišlo na desettisoče mladih moških, ki so služili v raznih enotah ali delali v zaledju. Nemalo je bilo deklet, ki so se poročila in odselila v notranjost Italije. Potekala je tudi intenzivna italijanizacija, iz šol so umikali slovenski jezik, kasneje tudi iz javnega življenja,« je povedal in nadaljeval: »Italija je zgradila ogromno infrastrukturo, za katero je odplačevala kredite bankam še do sedemdesetih let. Tudi iz tega razloga vrnitev Primorske k Jugoslaviji zanje ni bila nikoli dokončana zgodba.«

Posledice rapalske meje so tedaj segale tudi v planinstvo, saj je bilo mejo moč prestopiti le z dovolilnico, in sicer severno od Porezna, južno jo je bilo z namenom obiska gora nemogoče prestopiti. »Smo pa tedaj dobili svoje prve zelo zahtevne poti. Hanzova pot na Mojstrovko in na Prisojnik sta bili zgrajeni, ker je bila meja na Vršiču in vzpon ni bil mogoč po našem ozemlju, zato so poti speljali s pomočjo klinov in jeklenic,« je povedal avtor, ki meni, da se Slovenci ne zavedamo dovolj dobro, da naša zahodna meja ni tako samoumevna, kot se zdi. »Če bi leta 1945 Primorsko in Trst osvobodili zavezniki, bi bila ta meja brez vsakega dvoma še danes za Logatcem in do leta 1990 bi se po kavbojke vozili v Postojno. Samo zaradi slabe vesti nam Primorske in Notranjske nihče ne bi vrnil,« je sklenil Škodič.