Po Maistrovo od Maribora do Zavrha

Kranj – V spominskem letu generala Rudolfa Maistra so člani njegovega društva iz Kranja obiskali dve postaji v njegovem življenju: Maribor, kjer je storil odločilne korake za osvoboditev Koroške, in Zavrh v Slovenskih goricah, kamor je v letih po upokojitvi prihajal na oddih.

V Mariboru so članice in člani kranjskega društva pod vodstvom predsednika Romana Nahtigala srečali odličnega gostitelja, predsednika Domoljubnega društva general Rudolf Maister Aleša Ariha. Na Maistrovem trgu pred občinsko hišo, kjer je general v začetku novembra leta 1918 uradoval in občasno z balkona pozdravljal meščane, je Aleš Arih pripovedoval za običajnega Slovenca nerazumljivo zgodbo o postavljanju spominskega znamenja generalu v mestu, nad katerim je general prvega novembra prevzel poveljstvo. Leta 1971 so v občinski avli odkrili generalov doprsni kip, ki pa so ga morali zaradi zgražanja enega od vodilnih slovenskih politikov tedanjega časa, kaj dela tukaj, odstraniti in preseliti v Osnovno šolo Šentilj. Šele leta 1991 so ga vrnili v občinsko hišo, štiri leta pred tem pa so na vztrajanje dela politike in takrat še živečih Maistrovih borcev v parku postavili spomenik generalu. V bližnjem parku so postavili Tršarjev spomenik Maistrovim borcem. Med izklesanimi človeškimi figurami je opazen tudi sam general: z značilnimi brki in sabljo. Mesto Maribor ohranja spomin na generala s spominsko ploščo na hiši, kjer je po letu 1922 general občasno prebival, v znameniti vzorno obnovljeni Kadetnici, kjer so v okviru Muzeja Slovenske vojske o Maistru pripravili razstavo, ki sedaj potuje po Sloveniji, in seveda na pobreškem pokopališču, kjer so Maistra leta 1934 pokopali. V grobnici iz pohorskega tonalita, z medaljonom z generalovo podobo, počivajo poleg njega tudi drugi člani njegove družine: soproga Marija (umrla je leta 1938) in sinova Hrvoje in Borut, ki sta umrla leta 1982 in 1984. Tudi prerekanj, kam in v kakšno grobnico naj bi generala pokopali in kakšen naj bo sploh njegov grob, general zagotovo ne bi bil vesel.

Maistrovi Završki fantje

Vasica Zavrh v Slovenskih goricah, blizu Voličine v občini Lenart, je bila pomembna postaja v generalovem življenju. Še posebej v letih 1924, 1925 in 1929 je pogosto zahajal v to vas, v hišo svojega znanca notarja Fanca Štupiča iz Lenarta. Tu je veliko pisal in tu naj bi nastale njegove pesmi, tudi znamenita Završki fantje, ki jo je uglasbil Emil Adamič, in Rožmarin. Katica, o kateri poje pesem, je bila deklica, ki je Maistru vsak dan iz Lenarta prinašala mleko. Kot je povedal domačin in razlagalec Maistrove zapuščine v Zavrhu Stanko Kranvogel, je bil Zavrh prvi kraj, kamor so začeli, na začudenje domačih, prihajati neznani ljudje, borci generala Maistra. Že leta 1961 so ustanovili turistično društvo z Maistrovim imenom in leta 1963 postavili 25 metrov visok razgledni stolp, ki ga je projektiral Maistrov sin, gradbeni inženir Borut Maister. Kasneje so ga obnovili in znižali na 18,5 metra. V Štupičevi hiši so uredili Maistrovo spominsko sobo, ki ne pripoveduje zgolj o generalu, ampak je v njej predstavljena zgodovina Slovencev do začetka prve svetovne vojne. Pred njo pa je bronast kip generala, sedečega na klopi, s knjigo v roki. Zavrh je med tistimi kraji, ki največ povedo o generalu in njegovi vojaški in literarni poti, zaznamovani s psevdonimom Vojanov.