Glasbeno pripovedovalska predstava Svetlica pripovedovalka Maša Budič ter glasbenica ZveN Zvezdana Novaković Županov kot Jezersko / Foto: Tina Dokl

Maša Budič in Zvezdana Novaković - ZveN v predstavi Svetlica z glasbo in pripovedjo osvetljujeta starodavne bolgarske zgodbe in ljudske pesmi. / Foto: Tina Dokl

Po poteh glasbe in pripovedovanja

Pred kratkim se je Županov kot na Jezerskem odel v skrivnostno svetlobo zgodbe in zvoka. Obiskovalci so bili priča edinstveni glasbeno-pripovedovalski predstavi Svetlica, v kateri sta moči združili glasbenica Zvezdana Novaković - ZveN in pripovedovalka Maša Budič.

Svetlica, glasbeno-pripovedovalska predstava Zvezdane Novaković - ZveN in Maše Budič, je ustvarila prostor, kjer se je mogoče zadržati med resničnostjo in domišljijo, med zvokom in besedo, med sedanjostjo in mitsko preteklostjo.

Zvezdana Novaković - ZveN je glasbenica, skladateljica, vokalistka in umetnica z zavidljivim ustvarjalnim razponom. V zadnjih petnajstih letih je soustvarjala v izjemno raznolikih okoljih – od sodelovanj s skupino Laibach in Svetlano Makarovič, raziskovanj vokalnih tehnik na Balkanu do koncertov z lutkami, zborov, improvizacij z elektroniko in do uprizoritvenih presežkov Jerneja Lorencija. Njeno razumevanje ljudske glasbe ni folkloristično ali muzejsko – pesmi predela, zloži v dramaturško celoto, vsaka pa nosi svoj značaj. »Zdi se mi, da ljudske pesmi pogosto v sebi nosijo geografijo kraja, od koder prihajajo. Tam, kjer so prostrani pašniki in več svetlobe, so pesmi nežnejše, bolj odprte. V bolj kamnitih, goratih krajih pa prevladujejo robustnejši, močnejši zvočni vzorci,« pojasnjuje. V njenih aranžmajih se pokrajina dobesedno sliši. Glasba je več kot spremljava – je drugi pripovedovalec, čustveno jedro predstave.

Pripoved se spreminja

Maša Budič pa je tista, ki skozi besedo pripelje zgodbe pred občinstvo. Kot izkušena pripovedovalka – in hkrati logopedinja ter glasbenica – zna svojo pripoved stkati s finimi premiki, z ritmom, ki se ne boji tišine. Njene zgodbe niso povedane, ampak izgovorjene s telesom, s pogledom, z zadržkom. Včasih tudi z zvokom flavte ali s pesmijo, a predvsem z močjo žive besede, ki jo danes tako pogosto pogrešamo. V Svetlici Maša ni samo pripovedovalka, temveč tudi soustvarjalka ritma predstave. Poslušalca ne sili, temveč ga vabi. Besedila ljudskih zgodb se v njenem glasu ne zdijo oddaljena ali staromodna, ampak presenetljivo aktualna. »Predstava je spoj glasbe in pripovedi, ki se ves čas prepletata. Ljudske zgodbe se z vsakim pripovedovanjem malo spremenijo – in tudi najina predstava se spreminja, kar je del samega pripovedništva,« pove.

Predstava je rezultat dolgotrajnega sodelovanja, ki se je začelo v času epidemije. Prvič sta jo uprizorili v Kamniku, na festivalu Glasba z okusom, in od takrat se je počasi razvijala, nadgrajevala in prilagajala novim prostorom, občinstvom, razpoloženjem. Danes Svetlica ni le predstava – je dogodek, kjer ni jasno, kje se konča glasba in začne zgodba – ali kje pripoved postane pesem. Ta preplet je organski, brez prisile, z občutkom in izjemno tankočutnostjo.

Kmalu nova predstava

A čeprav Svetlica črpa iz bolgarskega izročila, njeno sporočilo presega meje jezikov in držav. Gre za univerzalna vprašanja – o svetlobi, ki nas vodi; o tem, kaj nas oblikuje; o moči, ki jo najdemo v starih pripovedih. Predstava se ne izogiba temam, kot so trpljenje, izguba, potovanje skozi temo. A kot pravi Maša: »Tudi če zgodba nima srečnega konca, je vedno prisotna svetloba. Tako kot v življenju.« Za Zvezdano in Mašo je bila Svetlica prvi skupni projekt - a gotovo ne zadnji. Že snujeta nove vsebine, ki bodo raziskovale drugačne zvočne pokrajine in pripovedne strukture. Če bo torej prihodnost tako svetla kot zvezda, ki spi in sanja v tej predstavi, potem nas čaka še veliko lepih zgodb.