Po poteh Marca Pola

Potovanje Marca Pola

Knjiga, ki jo danes poznamo pod naslovom Potovanje Marca Pola, je nastala tako, da je v zaporu v Genovi narekoval svoje spomine sojetniku Rustichellu da Pisa. Takemu zapisovalcu bi danes rekli »copy writer«, saj je bila Polova zamisel ta, da bi ustvaril priročnik za trgovce, predvsem besedilo o utežeh, merah in razdaljah. Povzemimo vsebino knjige. »Knjiga se začne s predgovorom, ki opisuje očeta in strica, ki potujeta v Bolghar (danes v Tatarstanu), kjer je živel kan Berke. Leto kasneje so šli v Ukek (mesto v Zlati hordi) in še naprej v Buharo. Tam jih je odposlanec Levanta pozval, naj se srečajo s Kublajkanom, ki še nikoli ni srečal Evropejcev. Leta 1266 so dosegli sedež Kublajkana v Dadu (tudi Khanbaliq, takrat glavno mesto dinastije Yuan), danes Peking na Kitajskem. Kan jih je sprejel gostoljubno in jih spraševal v zvezi z evropskim pravnim in političnim sistemom. Vprašal jih je tudi o papežu in Cerkvi v Rimu. Potem ko sta brata odgovorila na vprašanja, jima je dal pismo, v katerem od papeža zahteva, da sto kristjanov seznani s Sedmimi umetnostmi (latinsko: artes liberales): slovnica, retorika, dialektika, geometrija, aritmetika, glasba in astronomija). Kublajkan je zahteval, da mu odposlanec prinese nazaj olje luči iz Jeruzalema. Dolgo obdobje med smrtjo papeža Klementa IV. leta 1268 in izvolitvijo njegovega naslednika je povzročilo zamudo Polovim pri izpolnjevanju kanove prošnje. Upoštevali so predlog Theobalda Viscontija, papeškega legata za področje Egipta, in se vrnili v Benetke leta 1269 ali 1270 ter počakali na imenovanje novega papeža, ki je omogočil Marcu Polu prvič videti svojega očeta. Star je bil petnajst ali šestnajst let. Leta 1271 so se Niccolo, Maffeo in Marco Polo odpravili na potovanje, da izpolnijo zahtevo Kublajkana. Pluli so v Acre (danes severni Izrael), nato jahali na kamelah v perzijsko pristanišče Hormuz. Želeli so jadrati na Kitajsko, vendar ladje še niso bile usposobljene za plovbo, tako da so nadaljevali po kopnem, dokler niso prišli do Kanove poletne palače v Shangduju, v bližini današnjega Zhangjiakouja (danes Notranja Mongolija). Tri leta in pol po odhodu iz Benetk, ko je bil Marco star okoli 21 let, jih je Kan pozdravil v svoji palači. Točen datum njihovega prihoda ni znan, vendar pa strokovnjaki ocenjujejo, da bi lahko bilo med letoma 1271 in 1275. Ob prihodu na dvor je Polo predal sveto olje iz Jeruzalema in papeška pisma. Marco je znal štiri jezike in družina je imela veliko znanja in izkušenj, ki jih je Kan s pridom uporabil. Možno je, da je postal državni uradnik, saj je pisal o mnogih vladarskih obiskih v južnih in vzhodnih provincah Kitajske in daleč na jug in v Burmo. Kublajkan se ni strinjal, da Polovi zapustijo Kitajsko. Ti pa so postali zaskrbljeni glede varne vrnitve domov v primeru, da bi Kan umrl in bi se njegovi sovražniki obrnili proti njim zaradi tesnega sodelovanja s Kanom. Leta 1291 je Kanov pranečak, kasneje vladar Perzije, poslal predstavnike na Kitajsko, da mu poiščejo ženo. Vprašali so Polove, ali bi jih želeli spremljati, in tako jim je bilo dovoljeno, da so se vrnili v Perzijo s svati. Še isto leto so zapustili Zaitun na južnem Kitajskem s floto 14 džunk. Odpluli so do pristanišča v Singapurju, potovali proti severu do Sumatre, odpluli zahodno od Trincomalee v pristanišče Džafna pod Savakanmaindan in do Pandyana v Tamilakkam. Polo opisuje kraljestvo Pandyan /današnja južna Indija/ pod cesarjem Jatavarman Sundara Pandyanom I. kot najbogatejši imperij tedanjega časa. Polo je prispel v času vladavine Maravarman Kulasekara Pandyan I., sina Jatavarman Sundara Pandyan I. in enega od petih kraljevih bratov. Verjetno je Polo prečkal Arabsko morje pri Hormuzu. Dvoletno potovanje je bilo nevarno, saj je preživelo le osemnajst od 600 ljudi skupaj s Polovimi. Polo je zapustil poročno slavje po Hormuzu in potoval po kopnem do pristanišča Trebizond (danes Trabzon) ob Črnem morju …« (Vir: Wikipedija, geslo Marco Polo)

Med Kitajsko in Ameriko

Marco Polo je torej s sopotniki zmogel potovanje, ki je tudi za današnje pojme veličastno. Trajalo je 24 let, od 1271 do 1295. Če bi potovanje opravil danes, bi ga vodilo iz EU na nemirni Bližnji vzhod, v Centralno Azijo (nekdanjo Sovjetsko zvezo), na Kitajsko in nazaj grede še v Indijo …

Izbrani dogodki

V Parizu so se končale poletne olimpijske igre. Ob njih bi poudaril vdor ukrajinskih enot čez rusko mejo nedaleč od mesta Kursk, na območju, kjer je poleti 1943 potekala največja tankovska bitka vseh časov. Na nemirnem Bližnjem vzhodu se pa tako in tako zmeraj kaj dogaja …