Po stopinjah »sokolašev«

Nagnjenje za plavanje sva podedovali po starem očetu, zato ni čudno, da sva že s šestim letom preplavali Savo, seveda v spremstvu najinega strica. Bližina bazena, bil je poleg našega stanovanja, naju je kar vlekla na kopališče. Dokler je bil upravnik gospod Vidic in blagajničarka gospa Vidičeva, so zamižali pri najinem ilegalnem obiskovanju kopališča. Po preselitvi Vidičeve družine v stavbo mestne hranilnice se je preselil v stanovanje na kopališču gospod Čufar z družino. Posebno huda je bila gospa Čufarjeva, če nas je zalotila, ko smo lezli na kopališče skozi železno ograjo. Takoj nas je nagnala domov.

Leta 1948 je bil ustanovljen Plavalni klub dr. France Prešeren. Vanj se je vpisalo veliko otrok iz Kopališke ulice. Takrat ko sva se včlanili v klub midve z Marico, je bil trener mlad študent Miran Kenda. Za vstop v klub je bilo treba skočiti v vodo in pokazati, kako znaš plavati. Bili sva sprejeti. Začeli so se treningi, dopoldne ob desetih in po poldne ob petih. Imeli smo svojo kabino, kamor smo spravljali obleko. Še vedno pa sva z Marico večkrat na dan lezli na kopališče skozi ograjo, saj sva stanovali na Kopališki ulici 11.

Na kopališču sva imeli veliko družbe. Po opravljenem obveznem treningu smo se podili po kopališču in lovili. Najbolj priljubljeno je bilo lovljenje po skakalnici. Jaz sem že skakala s trimetrske in petmetrske skakalnice, na desetmetrski pa sem se samo sončila, pa še to le tedaj, ko smo bili na skakalnici sami znanci. Bala sem se, da bi me kdo porinil v bazen. Pri nekem lovljenju smo bežali po lestvi skakalnice navzgor. Že sem bila mimo trimetrske, ko sem začutila, da je neka noga pritisnila na mojo glavo s tako močjo, da sem zgrmela na cement. Zbudila sem se šele, ko so me radovljiške gospe, ki so se sončile v bližini in videle nesrečo, namakale za kabinami v koritu z mrzlo vodo. Prišla sem k zavesti, si opomogla in sama v spremstvu sestrice odšla domov. Zvlekla sem se na odejo za smrečice našega vrta in počivala. Zvečer sem šla spat, ne da bi mama opazila moje modrice. Nič ji nisva povedali o moji nesreči. Še naprej sem trenirala prsno plavanje in metuljčka, skakanje in lovljenje po skakalnici pa sem opustila. Postali sva nekoliko bolj resni. S prijateljicami smo začeli posnemati študentke in študente, ki so za mizami pri restavraciji igrali tarok. Tako smo preživljali sončne poletne počitniške dneve na kopališču. Na tekmovanjih nisem dosegala večjih uspehov, toda čutila sem pripadnost društvu in medsebojno tovarištvo. Srečna sem bila, ker sem bila del družbe, v kateri so bili Radovljičani, ki so čez leto študirali v Ljubljani, poleti pa zavzeto sodelovali v plavalnem klubu in bili s svojo zagnanostjo vzor nam mlajšim, ki so nas včasih imenovali »drobiž«. Bili smo glasni navijači na vseh tekmah, kjer so plavali naši najboljši iz družin Pikel, Maček, Mevlja, Cilenšek, Čebulj in še nekaterih.

Po mojem odhodu v šolo v Ljubljano so se vezi s klubom pričele trgati. Našla sem druge dejavnosti, ki so me zaposlovale med počitnicami. Čas, ki bi ga morala posvetiti plavalnemu treningu, so mi vzela potovanja v tujino in preživljanje počitnic na morju kot »vodička« v otroških kolonijah. Leta 1957 sem izstopila iz kluba. Kadar poslušam in berem o uspehih radovljiških plavalcev, sem ponosna, da sem bila tudi jaz nekoč članica tega kluba, pa čeprav brez omembe vrednih rezultatov. Ob tem se rada spomnim na svojega prijaznega prvošolčka Cirila Globočnika, ki je postal uspešen trener plavalnega kluba Radovljica.