Po stopinjah »sokolašev«

Plavanje pa ni bil edini šport, ki sva se mu posvečali s sestrico. Zelo nama je bila všeč telovadba, zato sva se že zgodaj vključili v »fizkulturno« društvo. Skupino sedem- in osemletnih otrok je vodila gospa Dobravčeva. Telovadnice nismo imeli, kajti v bivšem Sokolskem domu je bil kino. S športom smo se ukvarjali na prostem. Enkrat tedensko smo se zbrali na velikem dvorišču za sodnijo. Pod vodstvom gospe Dobravčeve smo izvajali proste telovadne vaje, igre z žogo, se igrali »črnega moža«, »ali je kaj trden most«, »gnilo jajce« in razne rajalne igrice. Včasih smo šli na sprehod do Rakovnika ali pa do Fuksove brvi.

S sestrico sva sodelovali v paradi na Bledu, ki je bila ob obisku maršala Tita. Deklice iz Radovljice, oblečene v črne telovadne hlačke in bele bluze, smo imele v rokah velike rdeče, modre in bele obroče, s katerimi smo izvajale enostavno vajo. Priključile so se nam tudi deklice z drugih šol. Barve obročev so ponazarjale državno zastavo. Godba na pihala je igrala koračnico Slovenci kremeniti, le stopimo v korak, me pa smo korakale in dvigovale svoj obroč levo, desno, gor in dol, kot so nas naučili. Ko smo korakali mimo hotela Park, kjer je stal Tito, smo imele obroče visoko v zraku, pogled pa smo usmerile proti tribuni. Prvič sem videla našega voditelja. V paradi so bili tudi fantje, ki so izvajali vajo s palicami. Sodelovali so tudi mladinci in mladinke ter nazadnje vojaki.

Po izselitvi kina v Mestni dom smo dobili telovadnico, ki jo je opremila tovarna Elan. Ustanovljeno društvo TVD Partizan je imelo več sekcij in skupin. Midve z Marico sva bili v skupini pionirk. V času, ko nas je vodila prof. Vera Fatur (Boltarjeva), smo se veliko naučili. Gimnastika je bila zelo priljubljena, toda vsa orodja mi niso ustrezala. Bila sem majhna in slabotna, zato mi je največjo težavo povzročal skok na visoko gred. Tudi pri telovadbi nisem ravno blestela, a sodelovala sem na številnih telovadnih zletih. Kot srednješolko so me opazili pedagogi v TVD Partizan Tabor in me vključili v vaditeljske vrste. Vaditeljica pionirk, malčkov in mladink sem bila tudi pri TVD Partizan v Radovljici.

»Naša« Begunjščica

Med obema vojnama, ko se je moja mama že kot štirinajstletno dekle zaposlila, je ob nedeljah rada spremljala svojega brata Franceljna v gore. Najraje je obiskovala Stol in Begunjščico.

Ljubezen do gora je privzgojila tudi nam, otrokom. Prvič sva šli z Marico na Begunjščico z očetom in njegovo družbo iz naše soseske, ko nama je bilo sedem let. Mama ni mogla iti z nami, ker je bila Cvetka še majhna. Zgodaj zjutraj, ko se je začelo daniti, smo se odpravili čez letališče po dolini Drage na Begunjščico. Postanek za malico smo imeli v Dragi; tudi na Planinci smo si nekoliko oddahnili. Na Poljški se nismo ustavljali. V naši skupini je bilo nekaj otrok, deklic najine starosti, zato se nisem dolgočasila. Na ovinku poti, kjer se je končala gozdna meja, je bil velik kup drv. Vsak je vzel poleno in ga nesel do koče, da je lahko kuharica skuhala čaj. Otroci smo si poiskali manjša polena in si v jedilnici privoščili vroč čaj, odrasli pa povrhu še šilček žganja. Bilo je lepo vreme in pogled na dolino je bil čudovit. Prvič sem občudovala svet pod seboj. Odrasli so hoteli še tisto popoldne na vrh Begunjščice. Otroci smo jim bili v napoto in odločili so, da moramo vsi na popoldansko spanje, ki smo ga že davno prerasli. Tega spanja smo bili šolarji v vrtcu oproščeni. Naš protest ni nič pomagal. Samih nas pri koči niso upali pustiti, ker so v smeri proti Stolu nevarni prepadi, zato so sklenili, da nas zaklenejo v veliko spalnico. Ključ so spravili pri kuharici in jo prosili, naj od časa do časa pogleda v sobo. Nekaj časa je bilo v sobi kar zabavno. Skakale smo po posteljah, se obmetavale z blazinami, pele in si tudi ponagajale. Odraslih dolgo ni bilo nazaj in tudi kuharica je pozabila na nas. Alja je začela sitnariti, ker je morala lulat. Trkale in butale smo po vratih, da bi priklicale kuharico, a zaman. Tudi nas je tiščalo. Alja je rešila svoj problem tako, da se je polulala v hlače. Me, šolarke, si tega nismo mogle privoščiti. Zase sem našla rešitev. Slekla sem se do golega in s težavo zlezla pod eno izmed številnih postelj ter leže na trebuščku spustila lužico na tla. Po tem opravilu sem bila spet živahna. Mojemu nemarnemu dejanju so sledile še druge deklice. Potem smo imele slabo vest. Pod našo sobo je bila kuhinja in strah nas je postalo, če morda naše lužice ne kapljajo po stropu v lonce s čajem. Že se je mračilo, ko se je skupina odraslih vrnila v kočo. V sobo je vstopila teta Ema, ki je zagledala jokajočo nečakinjo. Kregala nas je, ker nismo poklicale kuharice. Alja je teti povedala, kam smo se polulale me. Ves večer in ponoči so se nekateri pritoževali, da v sobi smrdi po »uscanem«. Prav jim je bilo, zakaj pa so nas pustili same!