Po vrvi do svetlobe, do sebe

»S hribi sem povezana že od nekdaj. Če živiš pod Karavankami, ti ne preostane drugega. Z družino smo veliko pohajali po njih, se pa spominjam, da smo si kot otroci vedno želeli videti tudi višje hribe. Nekajkrat na leto smo se tako odpravili tudi v Julijce, kjer smo spremljali očeta, ki je bil markacist. Zelo priljubljena in domača koča je bila že takrat Staničev dom pod Triglavom, kjer sem kasneje nekaj poletij tudi delala, nazadnje leta 2017, ko sem bila tudi oskrbnica,« pripoveduje Alenka Klinar, doma iz Javorniškega Rovta, ki zdaj živi na Blejski Dobravi, o svojih začetkih hribolazenja.

A od otroških zahajanj v hribe do alpinizma so minila leta in šele leta 2016 se je vpisala na alpinistično šolo, kamor jo je, kot pravi, »potegnila« sestra Petra. Prvi dve leti ni prav veliko plezala, v tistem času se je ukvarjala predvsem s fotografijo, prav skozi fotoaparat pa je sčasoma začela odkrivati ljubezen do plezanja. Postal ji je izziv, da lahko fotografira v steni, in kmalu je povsem »padla« v alpinistični svet, v družbo, »ferajn« Akademskega alpinističnega odseka v Ljubljani. Začele so se plezarije doma, v Paklenici, v Dolomitih, uživala je v družbi soplezalcev, s katerimi si je delila plezalno vrv in zabavne dogodivščine, smeh, trpljenje, solze, tovarištvo. Sledila je pridobitev licence za alpinistično inštruktorico in priprave na njeno prvo, tako želeno odpravo v Kirgizijo. A izkazalo se je, da je bil to začetek konca ... vsaj za nekaj časa ...

»Ker sem se hotela res dobro pripraviti, sem pretiravala ... V vseh aktivnostih, v vsem,« vidi danes, ko se ozira nazaj v čas pred lanskim poletjem, ko je bila pogumna, močna, hitra, neustavljiva. Dokler se neke sobote ni vse ustavilo.

Zlom

S soplezalcem Jakobom sta šla plezat v Dolomite, na tritisočak Punta Grohmann, po smeri Via Harrer - Wallenfels. V šestem raztežaju pa se je zgodilo ... za roko se ji je odkrušila skala, padla je iz stene in pristala deset metrov nižje, poškodovana, z – to se je pokazalo šele kasneje – obema zlomljenima gležnjema. Da je hudo, ni hotela priznati niti sebi niti Jakobu ... Tako je, šepajoč, nekako sestopila, Jakob ji je za oporo našel debelejši kol, ob katerega se je opirala. Ko sta prišla do avtomobila, pa so bile bolečine že skorajda neznosne. Sledila je jeseniška bolnišnica, operacija, mavec na obeh nogah in – za poltretji mesec invalidski voziček. Težko okrevanje, ki je trajalo mesece. In spoznanje, da je zlomu gležnjev sledil tudi zlom duše. Ki se je, kot vidi danes, moral zgoditi.

»Najprej je bila bolečina fizična, potem pa so se odprle tudi vse notranje rane, ki niso bile zaceljene ...« Zdravljenje teh je trajalo dlje kot celjenje zlomljenih gležnjev. Še traja, tudi ob pomoči psihoterapije.

Knjiga

Posebne vrste terapija pa je postalo tudi pisanje knjige. Lani, še pred nesrečo, se je namreč prijavila na razpis za izvirno avtorsko delo pri založbi Arna. V njej naj bi popisala zgodbe svojih plezalnih vzponov, a je življenje hotelo drugačno zgodbo. Tako je tudi knjiga, ki nosi naslov Po vrvi do svetlobe, povsem drugačna, kot je bila zamišljena, a zato še globlja, bolj intimna, iskrenejša. Kot pripoveduje Alenka, so osrednji del knjige še vedno alpinistični vzponi, v njej na zabaven način opisuje dogodivščine s prijatelji v stenah. A obenem v knjigi govori tudi o bolečini duše, o alkoholu, težavah s težo, samopoškodovanju, nizki samopodobi. O tem, kako je priganjala sebe in svoje telo. In kako se ga zdaj uči imeti rada. O tem, kako si življenje postavlja na novo. Trenutno še brez gora. Morda spet kdaj ... ljubezen še tli ...

Knjiga ima 380 strani in jo bo prvič predstavila na festivalu Živeti gore čez dva tedna v Ljubljani v pogovoru z urednico založbe Arna Ano Tratnik. Knjigo je oblikovala Lucia Jerman, avtorja fotografij sta avtorica in Jaka Magister.

Opomba

In če se vrnemo na uvod in k priznanju zlati klin, s katerim v Akademskem alpinističnem odseku spodbujajo plezalne dosežke, kulturne dejavnosti in druge aktivnosti (resne ali malo prismuknjene). Ob podelitvi Alenki so pripisali opombo. »Prejemnica je kasneje izrazila dvom o primernosti podelitve zlatega klina v skrbi, da z nagrajevanjem neumne odločitve dajemo slab zgled. Komisija želi razjasniti, da ne nagrajuje neumnosti, temveč borbenost. Vsem, ki bi jih v prihodnje zamikalo sestopati po zlomljenih gležnjih, pa toplo svetuje, naj raje pokličejo reševalce.«