Pohod, na katerega ne nosite vode

Mala izvirska pot je projekt Jamarskega kluba Kamnik, ki že skoraj petdeset let raziskuje podzemni svet Kamniško-Savinjskih Alp. Po njej smo se sprehodili z njegovim predsednikom Rajkom Slapnikom. Krožna pot je lahka, dolga 4,8 kilometra in namenjena šolskim skupinam, družinam in enodnevnim turistom. Poteka po že obstoječi Koželjevi poti, nanjo pa lahko vstopimo na treh točkah – pri Firštovi mizi, Pr Jurju ali pri domu v Kamniški Bistrici. Vseskozi je označena s posebnimi tablami, velja pa tudi, da naj pohodniki spremljajo markacije.

Skodelica pri štirih od petih izvirov

Če česa, potem na Malo izvirsko pot nikar ne nosite sicer obvezne pohodniške opreme – steklenice z vodo. Tako dobre vode, kot jo boste pili na teh izvirih, si iz domače pipe zagotovo ne morete natočiti. Vsak izvir je opremljen s skodelico, v kratkem pa bo tudi s QR kodo, ki bo vodila do analiz glede kakovosti vode v posameznem izviru. Trenutno se lahko pije iz štirih od petih izvirov. Na veliko presenečenje našega sogovornika so teden dni pred junijskim odprtjem poti analize pokazale, da je Zgornji Kraljev izvir, ki je bil dolga leta povsem neoporečen – onesnažen. Vir onesnaženja ostaja neznan (ga še raziskujejo), po analizah (te člani redno izvajajo) pa se stanje hitro izboljšuje in bo tudi tu kmalu na voljo skodelica za degustiranje.

Izvirsko vodo v čudovitem svetu neokrnjene narave lahko poskusimo pri Spod­njem in Srednjem Kraljevem izviru (ta v sušnih mesecih lahko presahne), pri najbolj vodnatem izviru Kamniške Bistrice in pri Malem izvirku. Kot že ime pove, gre pri slednjem za manjši izvir, kjer pa je voda najbolj kakovostna in že na okus drugačna kot pri preostalih izvirih. Analize uvrščajo to vodo med mikrobiološko najčistejše vode v Kamniško-Savinjskih Alpah. Voda iz tega izvira je bila tudi večkrat nagrajena na festivalih pitne vode, kot je Blejski vodni festival.

Pomen podzemne pitne vode

Namen Male izvirske poti je v prvi vrsti ozaveščanje o vrednosti podzemne pitne vode in njenega varovanja. Kot pravi sogovornik, gre za prototip, ki bo služil kot primer dobre prakse tudi pri pisanju novih zgodb v sklopu Kamniško-Savinjskih Alp. Ljudje smo, tako Rajko Slapnik, z besedami o varovanju vode zelo spretni, z dejanji malo manj. Opozori na problematiko onesnaževanja Velike planine, nečimrnost ljudi pa med drugim dokazuje sporno (in redno) namakanje kopalcev predvsem v izviru Kamniške Bistrice, ki bi ga bilo treba po njegovem mnenju prepovedati z občinskim odlokom. »Izviri so od nekdaj veljali kot nekaj svetega. Moralno sporno je, da otroke učimo o varovanju izvirske vode in jih spodbujamo, kako naj jo pijejo, na drugi strani pa opazujejo ljudi, kako se v tej vodi namakajo. Človek ima na sebi veliko bacilov, zelo ekstremno bi bilo, če bi se nam v izviru naselila na primer salmonela, ki se je ne bi znebili. Vsi izviri tukaj so vse potencialna voda za Iverje, ki napaja 27.000 ljudi.« Sam rešitev po vzoru tujine vidi v razgledni ploščadi in urejeni poti, ki bi obiskovalcem omogočala občudovanje čudovite kulise izvira Kamniške Bistrice, a samo na daleč.

Odpadno vodo pa – v naravo!

Na še en sporen primer naletimo med potjo, ko se sprehodimo skozi tabor, kjer tabori okoli petdeset mladih planincev. Medtem ko imajo toalete urejene s prenosnimi stranišči, odpadno vodo od pomivanja in umivanja zlivajo v naravo. Povedo, da uporabljajo ekološka čistila in higienske pripomočke, a to je brezpredmetno, pravi Slapnik: »Vso vodo bi morali pravilno zbrati in odložiti. To bi bilo treba urediti in zaostriti. Vsak večer opazujem kolone avtodomov, ki se vijejo priti Kamniški Bistrici, a tam ni urejenih zbiralnikov za odpadno vodo, veliko je konča v naravi. Pogosto nam, jamarjem, očitajo, da odganjamo turiste, a mi si le želimo, da bi bile zadeve urejene. Če turist vidi malomarnost, bo tudi sam malomaren. In če vidi, da so stvari urejene, se bo tudi sam tako obnašal.«

Kdo bo (za)varoval našo pitno vodo, če ne mi sami? Sprehod po Mali izvirski poti zagotovo človeku odpre oči. In napolni dušo.