Poljanski rokopis

»Slovensko Jezusovo življenje, ki se nam je ohranilo v Poljanskem rokopisu, je veliko baročno pripovedno delo 18. stoletja. Najprej je to sinteza obsežne učenjaške tradicije o premišljevanju Jezusovega življenja. Neznani slovenski pisatelj – verjetno kapucin – je zajemal iz tradicije samostojno, jo prevajal in povzemal, vedno pa je skrbel, da je uporabljeno vsebino literarno oblikoval v nagovarjajočo pripoved. V njej je združil teološko razlago patristične in srednjeveške dobe z živim čustvovanjem novoveškega baročnega posameznika; eksegezo evangelijev je povezal z nekanoničnimi, parabibličnimi pripovedmi; historično panoramo dogajanja je razvil s čudovitim poletom legende in fantazije. Ves ta polet pisateljske ustvarjalnosti je izhajal iz ene trdne točke: iz poglabljanja v misterij Jezusa Kristusa. Poljanski rokopis nam dobri dve stoletji potem, ko je bil zapisan, posreduje literarno oblikovan svet srednjeveške in baročne kontemplacije v bralno izkustvo, ki je hkrati poetično in literarno, asketično in duhovno. Z njim izstopa iz sence prvovrstna slovenska baročna pripoved z viri v nemški in latinski krščanski kulturi. Slovenski pisatelj Jezusovega življenja je znal iz nje zajeti in jo na svojski način oblikovati v literarni slovenščini 18. stoletja.«

Gornji zapis o tej dragoceni knjigi navajam po spletni strani založbe. Vse, ki prebivamo v Poljanski dolini od Škofje Loke do Žirov, seveda zanima, zakaj ime Poljanski rokopis. Odgovarja Matija Ogrin: »Rokopis se je ohranil in bil najden v neki kmečki hiši v Poljanski dolini. V roke ga je dobil zgodovinar France Štukl, ki ga je dne 25. 2. 2009 izročil Borisu Golcu. Ta ga je pokazal meni; ko je bil v celoti fotografiran, sva se odločila, da rokopis predava v hrambo Rokopisnemu oddelku NUK, kjer je dobil sign. Ms 2004. Štukl je domneval, da je bil rokopis odnesen iz poljanskega župnišča, ki je bilo po drugi svetovni vojni uničeno, in se je rešil s hrambo v neimenovani kmečki hiši.« (str. 671) Za pokušino pa še kratek odlomek iz izvirnika: »Kdu pak oče erzložnu dapovedat, koku grenka, koku grozovitna inu tiranska je ta zadna smrtna težava bla, katira je iz vsa glavtjo teh peklu le-sem peršla, ja, katira je tulkaj zamogla, de ona tiga narmočnejšiga, naroblastnišga inu med vsem napremaganšga vojšaka, tiga večniga naizkončniga Boga samga, ob to živlene perpravla?« (str. 563) Da bi današnji bralec prebral več sto strani takšnih stavkov, je seveda nemogoče pričakovati, a ta izdaja (Editio princeps) je kljub temu nadvse dragocena.