Pomembni vaščani, 1. del

Vida Jeraj, 1875–1932

Profesorica slovenskega jezika Ana Hlebanja je življenje in delo Vide Jeraj opisala v bogatem in obsežnem diplomskem delu, kjer odstira tančice njenega ustvarjanja, ki ga predstavljamo v nadaljevanju.

Približuje se 150. obletnica njenega rojstva, kar je založba Forma 7 počastila s ponatisom njene pesniške zbirke Pesmi. Vida Jeraj velja za eno prvih slovenskih pesnic, ki se je uvrstila v slovensko literarno zgodovino.

»S pesnico sem se srečala v času osnovne šole, ko nas je ob prazniku v Kulturnem domu Zasip gospa Bojana Pipan s pesmijo in plesom seznanila z najbolj znano pesmijo Doma (ponarodela pesem Navzgor se širi rožmarin, posvečena zasipškim dekletom).«

»Nato me je v času študija slovenščine na pesnico, sopotnico moderne, spomnil profesor Igor Grdina in mi svetoval, naj napišem diplomsko nalogo o njenem življenju in delu,« nam pove prof. Hlebanja.

Vida Jeraj se je rodila kot Franica Vovk 31. marca 1875 v Zagoricah 11 na Bledu. Otroštvo jo je izredno zaznamovalo, saj je bil oče France Vovk, Prešernov nečak (sin Mine, Prešernove najstarejše sestre, ki je prevzela kmetijo v Vrbi), vdan pijači in je zapravil posestvo. Mati Neža, rojena Poznik, iz Krope se je s Franico odpravila po svetu s trebuhom za kruhom. Franica se je šolala na Bledu in pri uršulinkah v Ljubljani. Preselila se je k materi v Dunajsko Novo mesto in obiskovala meščansko šolo, leta 1891 pa sta se vrnili v Ljubljano, kjer se je vpisala na učiteljišče in spoznala Karla Jeraja, bodočega moža, ki ji je obljubil zakon, toda najprej je hotel postati finančno neodvisen. Vida je tako nastopila svojo službo. Najprej v Ljubnem na Gorenjskem (1895), kjer ni bila zadovoljna, čez nekaj mesecev pa je dobila službo v Zasipu in tam kot predana in priljubljena učiteljica preživela svoja najlepša leta. Začeli so se lepši časi, spet se je v njej prebujala ljubezen do vsega kmečkega, ki jo je z neposredno silo ukoreninjalo v domača tla. Pomagala je pri delu na polju, modrovala z možmi in ženami, obiskovala pevske vaje na Bledu in še marsikaj. Pri pouku je uporabljala moderne metode: skozi igro, smeh in petje je učila vse mogoče za šolo in življenje. Velikokrat se je z učenci povzpela na Hom k sveti Katarini. Za prizadevno delo je iz Radovljice dobila več pohval. Začela je pesniti za otroke in na otrocih preizkušala odziv. Naša vasica je postala znana, saj so jo obiskovali znani slovenski literati – Anton Aškerc, Josip Murn in Ivan Prijatelj. Slednji jo je zavrnil, zato se je globoko ranjena v duši leta 1901 poročila z violinistom in skladateljem Karlom Jerajem (1874-1951), članom dunajske dvorne opere. Preselila sta se na Dunaj in tako se je Vida vključila v družbo slovenskih kulturnikov. Tam sta družino obiskovala tudi Ivan Cankar in Oton Župančič. Aškerc je Jerajevo usmerjal v realizem, modernisti pa v osebno izpoved.