Pomembni vaščani, 11. del

Nadaljevanje intervjuja Petra Zupana z duhovnikom Francetom Oražmom.

Lahko za konec poveste kakšno anekdoto iz Zasipa oziroma orišete tiste trenutke, ki so se vam najbolj vtisnili v spomin.

To pa je težko. Zasip je bil zame vedno kraj, obsijan s soncem. Tam sem prvič izkusil samostojnost. Bil sem sam, mlad, poln zagona in življenja. Imel sem dobre sosede in spoznal sem dobre ljudi. Vsi vaščani niso bili verni, a prav vse sem imel rad. Za vsakega mi je še danes žal, če je imel kakšno nesrečo, malo pa obžalujem tudi dejstvo, da smo se vsi precej postarali.

Posebej so mi v lepem spominu ostali krsti, poroke in obletnice. Verouk in maša sta bila sicer vsakodnevna stvar.

Delo z mladino je bilo izredno hvaležno. Kar nekaj generacij otrok sem vodil na Triglav čez zasipsko planino Krma, nekajkrat pa smo se celo odpravili s kolesom v dolino Vrata. Najlepše spomine pa imam na mesec maj, ko smo z mladino igrali namizni tenis. Še posebej zabavna je bila igra lavfar. Bilo je res lepo, in če se ozrem nazaj, kakšnih posebnih težav tako ali tako ni bilo.

Spomnim se tudi, ko sva z Žaliharjevim Cirilom enkrat ob snežnem metežu šla peš skozi tunel pod Homom in prišla še ravno pravi čas za mašo na Blejski Dobravi.

Tudi romali smo velikokrat. Dvakrat smo se s farani odpravili v Rim, enkrat pa smo celo najeli letalo in si šli ogledat Lurd v Franciji. Bilo je veličastno.

Velikokrat sem rad odšel v samoto. Ljudje so spoznali, da sem strašen gozdar. Sam drevesa sicer ne znam podreti, rad pa sem čistil gozd in obrezoval drevesa. Poleti, ko je bilo najbolj vroče, sem bil najraje v gozdu, še na morje ni bilo treba. Lepa sreča pa je bila tudi to, da je prav na moji žegnani zemlji rastlo največ gob. (smeh)

Ogromno dobrih del smo naredili v Zasipu. Obnavljali smo cerkve. Posebej farna je imela po potresu v Posočju pred 15 leti ogromne razpoke. S pomočjo ljudi smo obnovili celotno stavbo. Ne morem pozabiti veličastnega pogleda na zidarske odre, kjer je udarniško delalo po petdeset vaščanov naenkrat, in to celo tisti, za katere bi si človek mislil, da na oder sploh ne upajo.

Toda to je zdaj že zgodovina. Pred tremi leti, 2012, sem septembra končal župnikovanje v Zasipu. Zapolnil sem 40 let vaše zgodovine, faro pa prepustil odličnemu župniku Matiju Selanu, ki ga imejte radi. Prišel sem v izredno lepo župnijo v Nevljah, kjer imam pogosto polno cerkev. To ni nagrada za starega župnika, vendar človek poskuša dati, kar lahko da. Tudi tukaj sem našel arheologijo in spoznal ljudi, ki mi dnevno prinašajo veselje. V okolici vasi so v poznih tridesetih letih prejšnjega stoletja našli okostje mamuta, ki je danes v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Tudi delo z mladino je tukaj odlično. Pa pevci pojejo nebeško!

Peter Zupan je pogovor z gospodom župnikom sklenil z vabilom na kosilo, kjer se jima je pridružila tudi gospa Lojzka. Prijetno druženje se je zavleklo v pozno popoldne, saj ni bilo težko najti skupnih tem, veliko pa je bilo tudi smeha in obujanja spominov. Na poti nazaj v Zasip je naredil krajši obvoz po mostu čez potok Nevljica, v bližini katerega so našli okostje mamuta, in z zanimanjem prebral informacijsko tablo.