Pomembni vaščani, 2. del

Življenje Vide Jeraj

Leta 1902 se je Vidi Jerajevi rodila hči Vida (kasneje violinistka, poročena Hribar), 1904 pa Karel, sicer sin Ivana Prijatelja, vendar ga je mož sprejel za svojega. Leta 1908 sta oba otroka zbolela za škrlatinko. Medtem ko je mala Vida ozdravela, je Karel umrl. To je bil najstrašnejši dogodek v njenem življenju. Mesec dni po fantkovi smrti je izšla prva pesniška zbirka Pesmi. Leta 1909 je rodila še hči Maro (kasneje kiparka, poročena Kralj), 1911 pa Karlo (kasneje čelistka, poročena Škerjanec). Do vojne so se večkrat selili, vse dokler 1919 Karel ni postal profesor na Glasbeni matici in član opernega orkestra v Ljubljani. Vse je moral začeti znova. Za Vido se je začela v osrčju domovine nova doba, srečevala se je s kulturno srenjo tistega časa. Leta 1921 je izdala pesniško zbirko za otroke Iz Ljubljane čez poljane. Toda pesnica se je počutila zapostavljeno in osamljeno. Hčerke so se poročile in prav vse sledile umetniški poti staršev. Vida se je začela ukvarjati z mislijo, da bi zbrala svoje najboljše pesmi v dve zbirki za odrasle in otroke. Spet se je srečala z dr. Prijateljem in sreča se je hitro obrnila, notranja kriza je postala tako huda, da si je 1. maja 1932 vzela življenje; na isti dan, kot je leta 1908 umrl njen sinček. Dne 3. maja jo je na Žalah pokopal trnovski župnik Fran Saleški Finžgar.

Prve njene pesmi so bile objavljene v dijaškem mesečniku Vesna, pod psevdonimom Radica Bleška, pozneje pa še v Slovenki pod psevdonimom Viola. Svoje pesmi je objavljala še v Ljubljanskem zvonu, Vrtcu, Slovenki, Zvončku, Domačem prijatelju, Ženskem svetu in drugih publikacijah pod psevdonimom Vida.

Jerajeva je bila med najdrznejšimi in najbolj nadarjenimi pesnicami tedanjega časa, ko se kot avtorice prvič pojavijo tudi ženske. Bila je nežna po duši, vihrava, drzna, a hkrati tudi samokritična, razdvojena, žalostna, skratka človek nasprotij. Čeprav sta jo nesreča in žalost spremljali vse življenje, je našla tudi srečo: na učiteljišču, v pesnjenju, ob ljubečem možu, štirih otrocih, duhovno bogatem življenju na Dunaju in druženju s slovenskimi literati ter ob izidu pesniške zbirke leta 1908. Njene pesmi niso presežek naše literarne zgodovine, so pa pomemben dokument burnega časa, preloma prejšnjega stoletja.