Francka Pogačnik med igranjem na citre / Foto: arhiv avtorice
Peter Zupan, dolgoletni predsednik Kulturno-umetniškega društva, se je ob 90-letnici delovanja društva pogovarjal s Francko Pogačnik in nastal je izredno zanimiv zapis.
Francko Pogačnik, Piškotarjevo, je življenjska pot pripeljala iz Gorij. Njeno mladost je zaznamoval poklic očeta konjederca (to je danes že izumrli državni poklic odstranjevalca živalskih trupel), ki je svojo dejavnost opravljal kar doma, pri čemer je moral zadostiti strogim normativom, ki so veljali tudi že pred drugo svetovno vojno. Tako je na njihovi posesti dva metra visoka ograja obdajala tisti del, kjer so pokopavali poginule živali. Imenovali so ga »giten«. Kot zanimivost gospa Pogačnikova navaja, da sta tam pokopana tudi žirafa in slon. Živali sta poginili na vlaku, in sicer med prevozom iz Slovenije proti Avstriji ali Italiji. Dobro se še spominja, da je bila to v času pred drugo svetovno vojno za otroke velika atrakcija. Nemalokrat je takrat mlada Francka morala pomagati očetu pri delu. Delo je bilo fizično zahtevno in precej neprijetno. Poleg odiranja in pokopavanja je vključevalo tudi prevažanje živalskih trupel s »koreto« skozi vas.
V času pred vojno so ljudje v svoje kroge sprejeli tudi cigane, ki so potovali od vasi do vasi in se predstavljali s svojo glasbo. Mladi Francki so neizbrisen pečat pustile melodije, ki so jih preigravali na citre. To čudovito glasbilo je doma pogosto ubrala tudi njena mati.
Čeprav je med drugo svetovno vojno vladalo moralno in kulturno mrtvilo, so pri Franckini družini citre imele zmeraj posebno mesto. V obupu so glasbilo med napadi zaupali nekemu partizanu, ki ga je v dobri veri zakopal v zemljo. Ko jih je prinesel nazaj na domačijo, so bile počene, tako da jih je moral zlepiti Franckin brat. Kmalu po tem je Francka dobila svoje prve citre, na katere igra še danes. Za pet kilogramov medu in tri kilograme »špeha« jih je prodal neki partizan. Zaradi vojne vihre je Francka hodila v nemško šolo. Pravi, da ima štiri nemške in štiri slovenske razrede, ki jih je dokončala v Gorjah. Starši nadaljnjega izobraževanja niso dovolili, saj so menili, da »deklč mora bit doma pa delat«.
Prvo glasbeno znanje je Francki predala mati, kasneje je mlado dekle hodilo iz domačije na Poljanah peš v Sebenje, kjer jo je učila gospa iz Koroške. Not se takrat še niso učili, mlada Francka se je marsikatero melodijo naučila sama. Najraje se je citram posvetila zvečer.
Svoj prvi nastop je Francka imela v Gorjah. Veliko je igrala tudi v restavraciji v Vintgarju in na prireditvah na Homu. Življenjska pot jo je po poroki vodila najprej v Piškovco, kjer je prevzela hišno ime Piškotarjeva.