Pomembni vaščani, 6. del

Francka Pogačnik, Piškotarjeva

Že v Piškovci je začela iz veselja učiti otroke. Mlada dekleta, prijateljice njenih dveh hčera, so hodila na obisk precej redno. Francka se spominja, da je bilo pogosto treba dati kakšno mokro oblačilo ali obuvalo sušit na peč, otroke pa postreči s suhim sadjem in piškoti. Srečanjem je rekla kar »simbolične vaje«. Pred vajo je Francka pozorno prebrala besedilo pesmi in ga nato v plesu prikazala z mimiko in gestami. Najraje in najlažje je pokazala pesem Navzgor se vije rožmarin naše domače pesnice Vide Jerajeve. Z gestami so opisale skoraj vsako pesem. Tam, kjer to ni bilo mogoče, so deklice plesale v krogu. Naučile so se tudi tedaj modernih ruskih plesov katjuša in kazačok. Dolga leta sta z Rekeljnovo Štefko pripravljali nastope za proslave ob osmem marcu in Prešernovem dnevu, pri čemer je Štefka prevzela deklamacijo, Francka pa nastope.

Francka je iz veselja pisala tudi skeče. Pravi, da je še največ idej dobila med molžo krav. Potem se je v poznih urah, včasih pa kar sredi noči usedla za mizo in zapisala tiste ideje, ki so ji prišle na pamet. Na papir je prišel le grob osnutek igre, vse drugo so se igralci naučili z interpretacijo na vajah. Nekaj najbolj odmevnih iger zna Francka še danes našteti kar iz glave: Nad taužnt metrov, Tri življenjska obdobja, Sneguljčica, Kmetija in kultura, Kmečka soba ...

Na njeno pobudo se je v devetdesetih letih ustanovila skupina Strune. V Zasipu v času delovanja skoraj ni bilo dogodka, kjer se te žene ne bi predstavile z igro, s petjem ali z igranjem na citre. Pogosto so obiskovale vrtce in šole. Predstavljale pa so se tudi v drugih krajih po Sloveniji in celo onkraj meja. V devetdesetih letih so posnele tudi album, ki je bil objavljen na kaseti in zgoščenki. Plakate, scenografijo in rekvizite so delale same. Po nastopih pa so pogosto pripravile zakusko. Zmeraj so bile oblečene enako, v »dindl«, saj so želele predstavljati vaške žene.

Tudi danes se Francka posveča kulturi. Rada veze, piše spomine in prikazuje delo z gorenjskim in dolenjskim kolovratom. Zvečer rada bere. Oči pa še vedno zasijejo, ko človek omeni strune. Gospa Pogačnik trdi, da brez citer ni nič. Zdaj, ko je koža starejša, so roke že malo puste. Ampak če igraš vsak dan eno uro ali več, potem dobiš že trde prste ali pa celo žulj in takrat strune najlepše zvenijo. Tistemu, ki ne vadi pogosto, pa zaradi mehkobe prsti spolzijo čez strune.