France Oražem je leta 1972 prevzel župnijo v Zasipu. / Foto: Arhiv Avtorice

France Oražem / Foto: arhiv avtorice

Pomembni vaščani, 7. del

France Oražem

France Oražem je bil rojen 3. aprila 1943 v Sodražici v delavski družini kot četrti od šestih otrok. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Sodražici, klasično gimnazijo pa v Pazinu. Med študijem je odslužil vojaški rok v Bitoli. Teologijo je študiral v Ljubljani.

France Oražem je velik ljubitelj zgodovine in arheologije ter priznan numizmatik. Leta 1985 je ob naključni najdbi zaklada zgodnjesrednjeveškega orodja, orožja in konjeniške opreme v Sebenjah, danes znanega kot Sebenjski zaklad, odigral pomembno vlogo pri predaji. Še posebno zanimiva pa je njegova zbirka novcev, ki se lahko pohvali z redkimi primerki feničanskih, keltskih in avstrijskih denarjev.

Zdaj opravlja službo v župniji Nevlje pri Kamniku. Še dandanes nekdanje sovaščane s prijazno naklonjenostjo in lepim nasmehom, ki takoj prikliče spomine iz preteklosti, sprejme v župnijsko stavbo. Pozorni opazovalec takoj opazi, da večina slik na stenah prikazuje Zasip – župnijo, v kateri je France Oražem deloval od leta 1972 do 2012. Obiskovalec pa se razveseli tudi stiska roke Lojzke Mrak, gospodove dolgoletne kuharice, ki goste vedno sprejme židane volje.

Intervju z duhovnikom Oražmom

Z gospodom Oražmom se je pogovarjal eden najvidnejših predsednikov KUD Zasip, Peter Zupan. Govorila sta o numizmatiki in spominih, ki ga vežejo na našo vasico, zato zapis povzemamo v celoti in bo objavljen v več delih.

Kje ste delovali, preden ste prišli v Zasip?

Duhovniška pot je taka, da o stvareh bolj odločajo drugi kot sam. Po posvetitvi leta 1968 v ljubljanski stolnici sem svojo prvo službo še v času šestega leta študija opravljal kot sobotni kaplan v Železnikih in pomočnik v Dražgošah ter na Zalem Logu. Nato sem tri leta služboval kot kaplan pri župniku Francu Brulcu v župniji Kranj Šmartin. Na ta leta imam še posebno lepe spomine, kljub temu da sem moral tedensko poleg preostalih obveznosti opraviti kar 22 ur verouka. Čas z mladino pa smo zapolnili tudi s hojo v hribe in drugimi aktivnostmi.

Ali je bila zasipška župnija prva, ki ste jo vodili?

Da. Po treh letih delovanja kot pomočnik sem dobil iz škofije obvestilo, da bom prevzel župnijo. Najprej sem mislil, da me bodo poslali v Bohinjsko Bistrico, saj je tam deloval starejši gospod. Vendar so se pristojni odločili, da mi ponudijo izbiro med župnijama Stopiče pri Novem mestu in Zasip. Konec julija leta 1972 sem se z enim lesenim kovčkom preselil v Zasip. Kot vsak začetnik sem tudi jaz v tej vasi doživel nekaj neljubih situacij, vendar danes lahko zatrdim, da smo se z vaščani hitro dobro ujeli. V štiridesetih letih se je župnikovanje razvilo v potrebo in navado. Še prehitro je prišel čas, ko sem se moral posloviti od tega lepega kraja. Takrat je bila pokonci vsa vas, poleg predstavnikov krajanov je prišel tudi blejski župan. Slovo sem doživljal kot lepo in težko hkrati. Župniku farani pomenijo več kot »žlahta«. Krajani so bili do mene izredno prijazni in prizanesljivi. Poznali so me vsi, tudi tisti, ki niso zahajali v cerkev. Ponosen sem bil, ko sem na sprehodih slišal: »O, poglej, naš župnik!«