Pomembni vaščani, 8. del

Nadaljevanje intervjuja Petra Zupana z duhovnikom Francetom Oražmom.

Kako in kdaj ste se začeli ukvarjati z numizmatiko? Kakšen je vaš odnos do denarja in zbiranja? Ali je kakšen poseben dogodek sprožil vašo strast do zbiranja denarja?

Menim, da je denar dober izum človeštva. Feničani so ga izumili v 8. stoletju pred našim štetjem. Ljudje so v daljni zgodovini trgovali s težo plemenitih kovin, npr. zlata, nato pa so tej teži določili ceno – in tako se je pojavil denar. Nad zbiranjem denarja sem se navdušil, ko sem kot študent drugega letnika teologije leta 1964 obiskal Palestino. Bil sem prejemnik štipendije, ki mi je omogočila študijsko potovanje po Sveti deželi za tri tedne. Petim kolegom iz Slovenije se je pridružilo še nekaj študentov teologije iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Skupaj smo odpotovali z vlakom do Rima, nakar smo se vkrcali na karavelo in pluli v Tel Aviv. Tam so nas pregledali do zob oboroženi vojaki.

Živeli smo na obrobju Jeruzalema. Romali smo in proučevali vero. Čeprav sem imel s sabo samo dvajset dolarjev, sem si za spomin kupil feničanski novec iz 5. stoletja. Nekaj kovancev sem nato shranil iz veselja do zbiranja. Čez nekaj let sem nekomu po zmerni ceni prodal tri zlatnike. Kupec mi je začel razlagati o numizmatiki. Dejal je, da je pri tej vedi izredno pomembno sortiranje.

Ali lahko to svoje sortiranje in zbiranje denarja na kratko opišete?

Kot najbrž že veste, v numizmatiki material ne določa cene. Zbiranje kovancev je precej podobno zbiranju znamk – majhen papirček z odtisom znamke angleške kraljice lahko dosega vrtoglave vrednosti več tisoč britanskih funtov. Enako je s kovanci. Nekateri letniki iz velikih naklad imajo običajno ceno. Če pa najdeš npr. avstrijski zlatnik iz leta, ko je bila naklada le nekaj sto kosov, potem ekskluzivnost denarja dvigne ceno med zbiralci.

Moje veselje do zbiranja denarja je postajalo zmeraj večje in ustvarila se je lepa zbirka. Najprej sem imel že prej omenjeni novec iz Palestine, nato pa sem začel zbirati krone Franca Jožefa in poznoavstrijske denarje. Nekaj sem jih kupil, marsikaterega pa so mi tudi podarili. V numizmatiki nikoli nisem iskal zaslužka. Največje veselje mi je prinašalo kompletiranje zbirk.

Kako ste širili svoje znanje o numizmatiki?

Zanimati sem se začel za keltsko denarništvo na Slovenskem. Kelti ali Karni, naši predniki iz 1. stoletja pred našim štetjem, so kovali izredno lepe lastne denarje. Novci iz tega časa so nekaj najboljšega, kar lahko dobi numizmatik na slovenskih tleh. Več novcev lahko najdemo iz obdobja rimskega imperija. Prepričan sem, da ljudje že med kopanjem krompirja najdejo kakšen novčič, vendar ga zaradi nevednosti vržejo proč. Ravno po škrtinah na njivah v Zasipu sem osebno pobral pet rimskih novcev in se s tem tudi sam prepričal, da so ljudje na tem območju trgovali in se naselili že v antiki.

Ko sem se z numizmatiko začel ukvarjati resneje, so mojo pozornost pritegnili slovenski srednjeveški novci. Dobo od 2. polovice 11. do 13. stoletja danes pojmujem kot zlato dobo numizmatike. Takrat so ljudje kovali denar v kovnicah posvetnih in cerkvenih vodij. Tako so npr. skupaj kovali denar koroški vojvoda in oglejski patriarhi.

Prvo kovnico denarja v tem predelu današnjega slovenskega ozemlja so v Kamniku postavili grofje Andeški in oglejski patriarhi. Kmalu so se odprle kovnice denarja po celotnem območju naše današnje države. Posebno pomembna je bila ljubljanska, ki sta jo postavila takratni koroški vojvoda in oglejski patriarh. Srednjeveški ljubljanski novci danes dosegajo velike vrednosti in so svetovno znani.