Pomen fotografiranja

Fotografije dirke čez Ljubelj iz leta 1927 so bile veliko vredne. (Glej Prometna pravila) Oziroma ne samo fotografije dirke, fotoaparat nasploh. Bil je statusni simbol.

Ne spomnim se več natančno, katera starejša gospa iz Podbrezij mi je pripovedovala o tem, a odraščala je skupaj s tetama Marijo in Ano, stricem Ešotom in mojim očetom, tako da je po vsej verjetnosti bila Cilka Jeglič. (Glej Odličnjak v šoli) Povedala mi je, kako so se hoteli pri njej doma fotografirati, zato so odšli k Franckovim, da bi pri njih povprašali, ali imajo morda fotoaparat – »tm ga b lohk mel«. Seveda so jim ga pri Franckovih posodili.

Teta Marija je bila redna stranka pri ljubljanskih fotografih. Na vsaki fotografiji je bila videti izjemno, očitno je bila res fotogenična. Nekoč mi je pa pojasnila, kako to dela. Ne le, da je imela vsako svojo potezo »pred špeglom zlo dobr preštudiran«, tudi sprla se je z vsakim fotografom, saj je ta moral posneti toliko fotografij, dokler niso bile takšne, na katerih si je bila všeč. To je bilo nekaj desetletij pred pojavom digitalnih fotoaparatov; kar predstavljajte si količino posnetkov na primer za osebno izkaznico.

Ko sem le malo pred rojstvom svojega najstarejšega posnela nosečniške slike v njeni hiši, je bila fotografinja z digitalnim zrcalnorefleksnim fotoaparatom navdušena nad svetlobo in mešanico barv – prepričana sem, da je imela teta Marija celo to vnaprej »preštudiran«. Seveda je fotografinja posnela tudi fotografije s teto oziroma z njo in menoj, negovalka pa ji je morala pred tem ogrniti lepo modro haljo, ki se ji je izvrstno podala.

Poleti 1921 je stric Ciril z industrialcem Franom Bonačem organiziral prvi ljubljanski velesejem. Dr. Vesna Krmelj opisuje nastanek, pomen in delovanje Ljubljanskega velesejma in kakšno pomembno vlogo je odigral pri industrializaciji in modernizaciji ne le mestnih središč in meščanstva, temveč tudi podeželja. Navajam iz njenega članka Naročniška vizija in kulturna reprezentacija meščanstva na primeru Ljubljanskega velesejma v Acta historiae artis Slovenica, 29/2, 2024.

»Velesejem je bil v obdobju med obema vojnama uspešno gospodarsko podjetje z veliko naročniško in največjo razstavno kapaciteto, ki je /.../ oblikovalo in spreminjalo obseg in značaj javnega prostora. Med letoma 1920 in 1941 je združeval najuspešnejše predstavnike slovenskega gospodarstva, industrije, kmetijstva, trgovine, bančništva, politike in kulture ter odigral pomembno vlogo pri industrializaciji in modernizaciji.«

Vesna Krmelj meni, da je »Slovenija bila v Kraljevini SHS ​najbolj industrijsko in gospodarsko razvit[a] regij[a]«, pri čemer pa je bila Ljubljana »do tedaj provincialno mesto, brez ključnih nacionalnih ustanov. Odbor sejma so sestavljali gospodarstveniki, industrialci in lokalni politiki brez predstavnikov politične elite /.../ v Beogradu. Tako /.../ je [velesejem] z gostovanjem mednarodno priznanega dogodka dokazoval nacionalno in mednarodno sposobnost delovanja.«

»Posebno mesto na [velesejmu] je zasedala fotografija, in to tako kot neizogiben poročevalski in promocijski medij kot tudi umetniška fotografija, ki jo je na sejmu zastopal Fotoklub Ljubljana. Leta 1938 je bila na sejmu organizirana tretja mednarodna razstava Fotokluba, za katero je direktor velesejma Milan Dular namenil 10.000 din, [velesejem] pa je prevzel vse stroške razstave. Razstava je bila s kar tremi paviljoni največja velesejemska razstava tistega leta.«