Poskus vsakdanjosti

»Vsakič, ko hodim proti njej, se počutim kot otrok, ki gre v slaščičarno. In vsakič znova, ko stojim pred zaklenjenimi vrati, si v mislih rečem isto: 'Jaz imam ključe.' Predstavljam si, da komu drugemu tak občutek daje res drag avto ali ogromna vila na morju, ob čemer mi vedno pride na misel Prešernova Glosa, a zame je, če je že treba govoriti o materialnem, največja sreča trenutek, preden odklenem varovalna železna vrata na Koroški 6 v Mariboru ter jih razprem, da pridem do naslednjih (kajti za velikimi vrati so še ena vrata, kot pravi pesem Daneta Zajca), steklenih, ki se odpirajo z nekoliko večjim ključem. To se praviloma dogaja ob sobotah zjutraj, malo pred deveto. S svežnjem svežih časopisov pod pazduho vstopim in knjigam na policah vedno, to je pravilo, zaželim dobro jutro. Najbrž gre za vražo, ne vem, kje sem to pobrala, podobno kot kadar kuham, vržem ščep soli čez ramo, in če to dela nekdo, ki ni vraževeren, bo nedvomno še toliko bolj držalo, a zdi se mi, da knjige molče odzdravljajo. Svetovi v njih so me oblikovali in prav se mi zdi, da se jim zahvalim, kadarkoli in kjerkoli se jim lahko. Potem prižgem podolgasto luč, obesim jakno na kavelj na vratih stranišča, nalijem vodo v grelec, stresem čaj v cedilo, stisnem tipko na računalniku in malo kasneje izberem glasbo. Po navadi izberem jazz, nato prižgem še lučko na pultu ter se prijavim v program za vodenje zaloge in prodajo knjig. Vtem običajno grelec že zazvončklja, tako da si grem naredit čaj, ob katerem prelistam časopise, nakar začnem početi to in ono, ker v knjigarni je vedno kaj, česar se velja lotiti; če kje, pa tu res nikoli ni dolgčas. In vselej prispejo nove knjige. Odkar sem v soboto nazadnje dežurala, je v knjigarni gotovo vsaj kupček novitet, s katerimi se je nujno seznaniti. Predstavljam si, da daje igralki isti občutek oder, košarkarju igrišče, smučarski skakalki zaletišče skakalnice in TV-voditeljici studio, ožarjen z močnimi lučmi ... jaz se zares doma počutim v knjigarni. Ne v vseh, čeravno v vseh vsaj v sledovih odzvanja spomin na to, kako je, ko vstopiš v prostor in veš, da si prispela, da si doma.« (str. 97–98)

Navedeni odlomek je iz eseja (»prostega spisa«) z naslovom Knjigarna. Je eden od enajstih esejev v tej knjigi: Kieslowski, Kultura, EKV, Čaj, Restana rpica, Poezija, Pisma, Kölnski koncert, Vlaki, Knjigarna, Drevo. Sicer pa je to prva prozna knjiga pesnice Anje Zag Golob, ki jo poznamo tudi po odličnih kolumnah. Doživljam jo kot eno najbolj prepoznavnih in izzivalnih osebnosti na slovenski kulturni in duhovni sceni in priporočam branje njenih spisov.