Pošta, motor in odprto srce

Cerklje – »Ko se dela, se dela, ko pa se uživa, se uživa,« še vedno rada reče Klavdija Zorman. Motor je postal njen način življenja, in ko sta otroka odrasla, si je uresničila dolgoletne sanje: kupila je hondo in se podala na potovanje brez meja. Najprej po Balkanu, nato po Sahari, Ukrajini, Moldaviji, po državah, kjer ceste sicer bolj spominjajo na kolovoze, toda toplina ljudi šteje več kot asfalt.

Z motorjem se je treba znati tudi izgubiti. Klara, kot jo kličejo prijatelji, to še predobro ve. Brez GPS-ov in pametnih telefonov, nazaj k instinktu, k srcu. Če dež ujame popotnika, se najde drevo. Če zmanjka bencina, pride mimo nekdo, ki pomaga. Če pride ovinek, ga je treba objeti kot življenje samo – z občutkom in pogumno. »Nazaj k prvinskosti, k čustvom, k ljubezni in medsebojni pomoči,« je njen moto, ki ga živi tudi zunaj cest.

Njena pot ni samo potovanje za njo samo. Sodelovala je pri dobrodelnih akcijah, z društvom Motoristi za motoriste je tako romala v Vatikan, na sprejem k takratnemu papežu Frančišku. Tam je začutila moč skupnosti, moč vere v človeka. »Človek je pomemben, množica pa je močnejša. Ko si drug drugemu pomagamo, pridemo dlje,« je dejala vedoč, da so tiste poti dale poseben pečat njenemu življenju.

Navdihnil jo je tudi Tomo Križnar s svojim neumornim iskanjem resnice o Afriki. »Nasmeh tam šteje več kot tisoč besed,« rada pove. Med Tuaregi in drugimi ljudstvi puščave je spoznala preprostost, ki hrani dušo. Letos jo je pot ponesla v Alžirijo, še prej pa na sever Evrope – na Islandijo, kjer je obiskala hčer Pio. Tudi tam je našla zgodbe, ki ostanejo: poštarje, ki kljub razdaljam najdejo pravo hišo, in prijazne »poštarčke«, kot jim sama pravi, ki s toplino raznašajo več kot le pisma.

A čeprav je svet velik, se Klara vedno vrača domov. V Cerkljah ima prijatelje, v Moto klubu Kevder jo že dolga leta sprejemajo kot eno svojih, skupna potovanja ter druženja so v čast vsakomur. Ob strani ji vseskozi stoji družina – simpatični Boštjan, iskriva hči Pia in sin Matic, nenadkriljiv fotograf, ki zna trenutke ujeti tako, kot jih sama pripoveduje. Nadvse pa jo seveda veseli razvajanje nadobudne vnukinje Dalie.

Ob začetku poletja pa je za vedno zaprla vrata pošte. Pa jih je še enkrat odklenila – v svojem slogu. Usedla se je na hondo, jo zapeljala skozi službene prostore in se poslovila z nasmehom, ki je njen zaščitni znak. Po licih nasmejanih obrazov pa je spolzela tudi kakšna solza – štirideset let vendar pusti sledi.

Ko se dandanes Klavdija odpravi na pot, ni toliko pomembno, kam gre. Pomembno je, kako gleda. Ljudje, narava, trenutki – to je njena prava pošta, v kateri vsak nasmeh pride na pravi naslov. In kdor jo sreča, jo vzljubi.