Slika je simbolična / Foto: Pixabay

Slika je simbolična / Foto: Pixabay

Postala sem mama

To mora iti iz mene, 1. del

»Težko je pred slovesom od tega sveta pripovedovati popolnoma tujim ljudem o svojih grehih, a vseeno, to mora iz mene,« mi je napisala v pismu Mojca. »Pa lepo prosim, pridite me obiskat, če le lahko!«

Pa sem šla, zakaj pa ne! Sploh ker sem se peljala v kraje, kjer še nisem bila. Bilo je sicer malo nerodno, ker celo v Googlovih zemljevidih ni bilo nobene fotografije tega zaselka, kaj šele hiše, kjer živi Mojca. Pomagati sem si morala na star, že tisočkrat preverjen način: večkrat sem se ustavila in vprašala mimoidoče za smer.

V sobi, v kateri sem jo našla, je bilo zelo vroče. Kar puhtelo je, a Mojca je bila na gugalniku, kjer je sedela, zavita v številne odeje in plete. Ženska, ki jo vsak dan obišče, da jo uredi, nama je skuhala kavo, potem pa naju je pustila sami.

»Teče moje enainosemdeseto leto; in kot vidiš, je bolezen naredila svoje,« je začela pripovedovati. »Za vsako malenkost moram prositi dobre ljudi, ki na srečo, vsaj nekateri, prihajajo k meni. Pa ne bom jamrala, zakaj tudi bi?! Nihče mi ne more pomagati, še najmanj ti. Želela pa bi se znebiti greha, ki me že leta duši. Grozno se počutim zaradi tega, ponoči ne morem spati, včasih bi najraje na ves glas kričala ter se na ta način 'spovedala' pred vsemi, ki bi me slišali.«

»Bila sem stroga učiteljica matematike in fizike, občasno sem učila tudi kemijo. V razredu sem imela učenca, ki je bil nekoliko starejši od drugih. Ponavljal je, pa ne zato, ker bi bil len, še zdaleč ne! Doma ni imel nobenih pogojev za učenje, celo sramotili so ga, češ kaj mu bo odličen uspeh, ko je na svetu toliko resnih poklicev! Težkim in morečim odnosom v fantovi družini sta botrovala tudi alkohol in psihično nasilje. Vsi, z menoj vred, smo vedeli, da pri njih nikoli ni nihče nikogar udaril. Starši so otroke, pet jih je bilo, kaznovali tako, da se z njimi niso pogovarjali. Tudi otroci se v dneh, ko je vladala tišina, niso smeli pogovarjati niti med seboj. Zelo priljubljena je bila na primer kazen, ko je oče napisal na list papirja 'Jaz lulam v posteljo' in je fant moral napis cel konec tedna nositi pripet na trenirko.

Ta fant, recimo, da mu je bilo ime Edvard, se nama je s kolegom smilil v dno duše. Bil je zelo bister, kasneje je študiral medicino, ki jo je uspešno tudi dokončal. In še danes vem, kje dela!

Po pravici povem, da sem ga pogosto vabila k sebi, da sem mu kaj skuhala, saj sem vedela, da je doma v dneh, ko jih je oče kaznoval, ostal brez hrane. Spodbujala sem delavko na CSD, naj kaj ukrene, pa se je bala. 'A pa ti veš, kdo je njegov oče?!' Bila sem žalostna, da bolj nisem mogla biti. Vedela sem, da bi se vsa njegova 'srenja', med njimi so bili tudi miličniki, aktivirala in potem nam ne bi bilo lahko.

Pa sem se odločila, da bom vzela stvari v roke po svoje. Kolega, ki je bil slavist, včasih je kaj malega tudi napisal in objavil v našem lokalnem časopisu, ga je še dodatno učil slovenščino in nemščino. Vse je teklo kot po maslu, dokler se stvar ni zapletla. Nekega božičnega večera, to so bili časi, ko tega praznika uradno še nismo 'poznali', mi je skupaj z rešenimi nalogami prinesel tudi flaškon rdečega vina. 'Ojoj!' sem se zgrozila. Pa me je hitro pomiril, da so mu ga dali sorodniki, naj ga nese ravnatelju v šolo. No, bili smo sredi vinorodnega področja, zdelo se mi je, da je takšna namera nekako normalna.

Učila sva se več kot tri ure, potem pa je vstal in v kozarca za vodo natočil vino. Sprva sem se branila, a sem si potem rekla, zakaj pa ne bi kozarčka, saj ga nikoli ne. Nisem pa pomislila, da vina nisem vajena … Kmalu se nama je razvezal jezik. Sploh ne vem, kako je do tega prišlo, on me je objel, jaz sem objela njega, nakar sva oba začela jokati, se še bolj objemati, tudi poljubljati. Vino je naredilo svoje, znašla sva se v postelji. Kdaj je odšel domov, ne vem, vem pa, da sem se prebudila z zelo slabo vestjo. Zaradi popitega vina mi je bilo slabo, bruhala sem, večkrat sem tudi pomislila, da ne bi šla v šolo, da bi se izgovorila, da sem zbolela. A sem nazadnje le premagala samo sebe, se oblekla in zelo zadržano in boječe stopila v razred. Edvarda si nisem upala niti pogledati. Potem pa so se v nekem trenutku le ujele najine oči. Prijazno se mi je nasmehnil, to pa je bilo tudi vse.

Najino razmerje je trajalo vse do njegove mature, ko mi je izostala menstruacija. Ne bom tajila, da sem v tem odnosu uživala, bilo je noro lepo, a imeti s svojim učencem otroka?!

O splavu se takrat še ni javno govorilo, pa tudi ne bi mogla, zame je bil tudi zarodek živo bitje, počutila bi se kot morilka. Edvard je še zmeraj prihajal in nekoč sem ga vprašala, kaj bi bilo, če bi njegova punca zanosila. Debelo me je pogledal in mi rekel, da bi bila to največja katastrofa, ker si ne bi mogel privoščiti študija. Nakar je dodal, da ga ne skrbi, da ima le mene in nobene punce. Ne morem pozabiti trpljenja, ki ga je sprožil ta stavek.

Po maturi ga nisem več videla. Spakirala sem svoje stvari in se preselila na Hrvaško. Ravnatelja sem poznala, nič ni kompliciral zaradi nosečnosti. Zgodba, da sem se zaljubila v nekega vojaka, ki me je pustil na cedilu, se mu je zdela verjetna, pa mi je verjel. Sina sem rodila z osmimi meseci in neskončno sem ga bila vesela. Bilo me je tudi zelo strah, kako bo, saj porod pri enainštiridesetih ni najbolj preprost.

Matejček je zrasel v zdravega in močnega fanta, k sreči je bil zelo podoben mojemu dedu, tako da tudi kasnejša vrnitev v Slovenijo ni predstavljala težave. Po tistem, ko sva se z Edvardom razšla, nisem imela stikov z moškimi. Nisem mogla. Pogosto sem razmišljala, kaj je bilo tisto med nama? Ljubezen? Želja po bližini, ker sva bila oba zelo osamljena? Spolna privlačnost? Zaradi starostne razlike med nama, sploh ker je bil še v osmem razredu, ko sva začela, sprva nisem imela slabe vesti. Ta je prišla kasneje, ko se je začelo o tem več govoriti …«

(Konec prihodnjič)