Pot, gore in transverzale življenja

David Stegu, škofjeloški učitelj angleščine, sicer pa tudi popotnik in gornik, je leta 2021 svoje bivanje med severnoameriškimi Indijanci, vtise s poti med vrhovi nekaterih najvišjih gorstev sveta in druga doživetja strnil v knjigi Zakaj pa ne.

V minulem letu pa je v samozaložbi izšla njegova druga knjiga z naslovom V objemu dežele, v kateri na nekaj več kot 230 straneh popisuje svoje izkušnje s popotovanja po domovini. V mesecu dni je namreč poleti leta 2022 prehodil Slovensko planinsko pot od Spodnjega Radvanja pri Mariboru do obale Debelega rtiča. Na več kot šeststo kilometrih, ki tvorijo najstarejšo vezno pot v Evropi, je imel veliko časa za uživanje v čudovitih razgledih, pa tudi obilo možnosti za razmislek o življenju, sodobni družbi in ustroju današnjega sveta.

Na poti večinoma tujci

Dnevno je hodil do deset ur in več, najdaljša dnevna etapa pa je znašala okoli petdeset kilometrov. So bili Julijci najtežji zalogaj? »Na prvo žogo bi lahko rekli, da so Julijci najzahtevnejši,« pripoveduje David Stegu, »ampak do plezalnih odsekov sem že prej gojil precejšnje spoštovanje. Se pa na poti spustimo tudi v gozdove, kjer je več medvedov kot ljudi, pa tudi drugih presenečenj je lahko veliko. Enkrat me je denimo presenetilo na videz nezahtevno melišče na vroč dan. Vode je bilo malo, cilj pa oddaljen še kar nekaj ur.«

Kot pravi, pred odhodom na pot posebnih priprav ni imel, je pa bil prav začetek posebej naporen, saj je takšen podvig predstavljal kar konkreten psihološki izziv, ki je bil pred odhodom kar utrujajoč. »Ko začneš hoditi, pa okolje poskrbi za to, da ti ne da manevrskega prostora za takšna razmišljanja, Bolj se ukvarjaš z neizogibnimi vsakodnevnimi izzivi in tako lažje odklopiš dvome,« pravi sogovornik, ki si je za cilj zadal, da z vso opremo, ki jo je s seboj vzel v Mariboru, pride tudi do zaključka poti.

Čeprav marsikdo zbira žige v Dnevniku Slovenske planinske poti, pa je le malo takih, ki jo prehodijo v enem zamahu. »Večina tistih, ki sem jih srečal in so se lotili enakega podviga, je bila tujcev – Američanov in Avstralcev – in vsi so bili navdušeni, kako lepa je pot in kako lepo je speljana. Slovencev sem srečal zelo malo,« pravi David in ob tem omeni še eno spoznanje s poti, namreč da čeprav veliko govorimo o obljudenosti našega visokogorja, je še precej kotičkov, kjer najdemo mir in tišino. »Čeprav pot povezuje najbolj priljubljene vrhove, pa sem vmes hodil ure in ure, ne da bi srečal kogarkoli,« pove.

Onkraj zemljevidov in številk

V takšnih samotnih trenutkih je tudi našel navdih za razmišljanja, ki jih je nato strnil v zapise. Knjige o transverzali, kot tudi rečemo Slovenski planinski poti, so večinoma vodniki. »Moj namen pa je bil, da se pomaknem onkraj zemljevidov in podatkov o kilometrih in višinskih razlikah. Bolj kot številke so me nagovorili nauki in spoznanja, zato sem se tudi odločil napisati to knjigo,« še dodaja.

Knjiga V objemu dežele je namenjena vsem generacijam, tako kot v svojem prvencu pa ima kot učitelj še posebej v mislih mlade. »Še posebej jo privoščim mladim, ki odraščajo v okolju, v katerem se zaradi dražljajev tehnologije težko spustijo v globino, a kot učitelj opažam, kako hrepenijo po takšnih doživetjih, in si želim, da bi jih morda tudi moja knjiga spodbudila, da iščejo dimenzije, ki so onkraj ekranov. Hkrati pa bodo v njej uživali tudi starejši, ki se bodo bolje zavedeli, kakšen privilegij so imeli, da so mladost preživeli brez mobilnih telefonov,« meni.

Kot pravi, nas tehnologija, ki nas obkroža v vsakdanjem življenju, tako okupira, da sploh ne utegnemo »kopati globlje«, ko pa nekaj časa preživimo v naravi, stran od zaslonov, se lažje povežemo s samim seboj ter z vsem, kar nas obdaja, in odkrijemo ali razbiramo, kaj je naše poslanstvo.

Zato se, kot lahko preberemo v knjigi, strinja s pohodnicami, ki so, potem ko so slišale, kakšnega podviga se je lotil, pripomnile, kako dobro bi bilo, da bi imel vsak mlad človek takšno izkušnjo. »Tovrstne izkušnje bi bile lahko tisto, kar utrdi mladega človeka. Indijanci po končani srednji šoli načrtno 'pošljejo' svojo mladino ven iz skupnosti, da se tako utrdi in izoblikuje. Zakaj ne bi tudi Slovenci ob vseh naravnih danostih, ki jih premoremo, storili podobno? Kako bolj izpolnjujoča in predvsem kako bolj svobodna bi bila tovrstna izkustva v primerjavi z na splošno še vedno trdno usidrano mantro, da je 'treba v vojsko', da se človek lahko nauči reda in discipline. Lepo vas prosim! Če neizprosno gorsko okolje prav tako ne privzgoji vseh teh vrednot (napake se pač zelo grobo kaznujejo), in to na neprimerno lepši način, potem pač morda ne stremimo k enakim ciljem,« pravi v enem izmed mnogih razmišljanj o »dolinskem življenju«, ki jih lahko preberemo V objemu dežele.