Veliko himalajsko pot sta začela pod vznožjem Kangčendzenge. / Foto: osebni arhiv
Pot k smislu življenja
Vrhunska alpinista Marija in Andrej Štremfelj sta prehodila Veliko himalajsko pot – v enem zamahu. Za 1600 kilometrov dolgo pot, na kateri sta opravila kar za 83.000 metrov vzponov, sta porabila 88 dni. O doživetjih s poti pod najvišjo gorsko verigo na svetu sta napisala knjigo z naslovom Moč noči je v svetlobi zvezd.
Andrej: Veliko himalajsko pot sva si tudi dobesedno vzela za počitnice. Kar se pakiranja tiče, sva bila že tolikokrat v Himalaji, da imava univerzalni spisek, ki ga po potrebi vsakič nekoliko prirediva. Omejen si namreč s težo 30 kilogramov. Ko sva tokrat prišla v Himalajo, sva kaj hitro ugotovila, da imava vsega preveč, in sva pustila vsaj četrtino prtljage v Katmanduju, nekaj pa sva jo še med potjo poslala nazaj.
Marija: Zdaj, ko gledam nazaj in je vse skupaj že leto dni za nama, se zavedam, da v resnici nisva čisto natančno vedela, v kaj se podajava. Seveda sva poznala tehnične podatke, razdalje poti in podobno, ni pa nama bilo povsem jasno, kaj vse bo pot zahtevala od naju.
Andrej: Marija tej poti pravi, da je Everest tretjega življenjskega obdobja.
Marija: In mi tudi veliko pomeni, ne da bi se pravzaprav tega zavedala. Poti nisva vzela za športni cilj, da bi jo nama uspelo – kar nama potem sicer je – opraviti v enem kosu. Od doma sva šla na pot, ker sva imela tri mesece časa in je Andreju odpadla neka plezalna tura, omejena pa sva bila zgolj navzgor, da se domov vrneva do božiča, že 3. januarja pa sva imela tudi sklenjen dogovor za vodenje na Aconcaguo v Argentini.
Šla sva z mislijo, da če nama bo uspelo v enem zamahu, bo super, sicer bova pa naslednje leto prehodila tisto, kar nama bo še manjkalo. Zato nisva iskala nobenih pokroviteljev in drugih finančnih pomoči, saj sva tudi v tem smislu želela biti svobodna.
Andrej: Za Veliko himalajsko pot sem izvedel že pred časom in sem v Katmanduju, kjer je ogromno knjigarn tudi z vodniki in raznimi zemljevidi, kupil izvod vodnika z mislijo, da mi bo mogoče pa nekoč prišel prav. Knjigo sem prinesel domov in jo – ne da bi jo odprl – odložil na polico, kjer je čakala kakšna tri, štiri leta ...
Andrej: Pri vsem delu, ki ga imava kot gorska vodnika, sva, kot rečeno, potrebovala predvsem tri proste mesece. Ko smo bili konec leta 2022 z družino hčere Katarine pod južno steno Anapurne, sem v nekem gozdu zasledil tablico GHT za Great Himalaya Trail, Veliko himalajsko pot ...
Marija: Jaz sem šele takrat izvedela, da ta pot obstaja. Sem pa že leta sama pri sebi razmišljala, da bi šla enkrat rada sama z Andrejem v Himalajo, in to brez športnih ciljev. Saj smo bili na odpravah vedno deležni lepe dežele in prijaznih ljudi, ampak del energije je bil vedno posvečen cilju, gorskemu vrhu, in ne drugim stvarem.
Nekaj drugega je ustaviti se za dva, tri dni, če ti prija, opazovati okolico, se pogovarjati z domačini ... To sem si vedno želela. Ko mi je Andrej pokazal to oznako GHT, sem rekla, da morava na to pot. In to čim prej, saj sva takrat oba imela že 66 let. Kakor koli že, seme je bilo takrat posejano.
Andrej: Na filmskem posnetku, ki sva ga predvajala na gimnaziji, se dobro vidi, ko se na začetku poti pogovarjava v šotoru in potem jaz v šali rečem Mariji: »Zdaj pa pojdi pisat dnevnik, da boš potem lahko napisala knjigo.« Hkrati pa sem sam pomislil, da bi bilo o tej poti res dobro napisati knjigo.
Marija: Midva sva že leta na različnih poteh pisala dnevnike, fotografirala, skratka vse, kar kasneje pride prav pri pisanju knjige. Tudi sicer je, ko greš na odpravo, to že nekakšen standard. In potem se doma ni bilo težko odločiti za knjigo.
Marija: Bili so dogodki, ki jih je zelo občutil Andrej, in tisti, ki so se bolj dotikali mene. Na ta način sva se odločala tudi pri pisanju. Ko sem recimo opisovala srečanje z zares revno družino, sem se spominjala svojega otroštva in naše družine, ki jo je pestila revščina. Občutila sem čas božiča, kot smo ga doživljali nekoč doma.
Andrej: Odločala sva se na ta način, nekoliko pa tudi po posameznih delih poti ... »To bom napisal jaz, to boš pa ti, Marija.« Sva pa sproti prebirala pisanje eden drugega, zato sva včasih k zapisom drugega dodala tudi kakšen lasten odstavek.
Marija: Seveda je bil vzpon na Everest čudovita zgodba, ampak takrat sva prišla na vrh, se vrnila domov, doživela odmev na to in zgodbo zaključila. To potovanje pa v mojem življenju nikoli ne bo zaključeno. Potovanje je bilo neke vrste uvid v smisel življenja in vsaj polovica mojih zapisov ima tudi duhovno vsebino. Morda jih bom vključila v eno prihodnjih knjig.
Tokrat gre bolj za potopis in utrinke s poti, seveda tudi z najinimi osebnimi razmišljanji ob tem. Pri meni se ta razmišljanja na neki način nadaljujejo doma, predvsem ko ob vsem, kar sva doživela tam, zdaj na nekatere stvari tako v družini kot v domovini, gledam drugače.
Marija: O, pa sva tudi ponoči hodila. Naslov sicer izhaja iz mojega razmišljanja, ki se je porodilo ob slabih izkušnjah z najinim vodnikom na prvem delu poti. Bil je odvisnik od alkohola, kar je precej vplivalo na naše odnose. Vse to potem v tebi vzbudi negativna čustva, ki pa si jih seveda ne želiš. Ampak ko ponoči prva zvezda razsvetli nebo in ji sledijo druge, ti preženejo temo občutij, ki se je skušala ugnezditi vate. Naslov je res metafora za kar nekaj razmišljanj s poti. Ko se recimo vprašaš, zakaj si lačen. V prvem delu poti je bil Andrej 24 ur na dan lačen. Ampak ko greš z mislimi stran od zajtrka, ki ga ni, potem vidiš vse drugo, kar je lepega okrog tebe, in začutiš neko hvaležnost, da si lahko tam – kljub vsemu, kar se je slabega zgodilo. Meni so bili kot zvezde v temi čudovit razgled, pogovor z domačini, prijazen nosač ...
Marija: Izključno zaradi odnosov z vodnikom je v prvem mescu grozilo, da bova morala odnehati.
Andrej: Pa nisva bila midva, ki bi hotela odnehati, ampak je vodnik nekega jutra, morda je bil slabe volje zaradi mačka, rekel, da se ne gre več. Pa sva se odločila, da bova šla sama naprej.
Marija: Kar ni bilo ravno prijetno. Pred seboj sva imela zahteven prelaz nad 5000 metri in še domačini, ki so opazovali našo situacijo, so se čudili, kaj se dogaja. Je pa tudi res, da midva le nisva običajna popotnika, za seboj imava že kar nekaj osemtisočakov in nama himalajske gore niso tuje. Verjetno bi šla res sama naprej, a se je vodnik kasneje le nekoliko unesel, ko je ugotovil, da bi izgubil zaslužek. V drugem delu poti sva dobila drugega vodnika, ki je bil popolno nasprotje prejšnjega.
Andrej: Prišli so za 10 dni in je bilo res super. Malo so nama razbili monotonost in kakšne dvome, ki se pojavljajo na poti. Da sva prišla na dan njihovega prihoda na dogovorjeno mesto, sva hodila do enajste zvečer in prehodila 40 kilometrov. Tisto noč sem rekel Mariji, da je še dobro, da so prišli, saj bomo hodili malo manj. A sem se uštel, čez prelaz nad 5000 metri so šli kot gamsi.
Marija: Njihov prihod je prinesel tudi veliko dobrega razpoloženja, igrali smo družabne igre, tarokirali, se veliko presmejali ... Najini nosači kar niso mogli verjeti, kako veseli ljudje smo. Ko so odhajali, smo imeli poslovilni večer, od nekod se je vzela kitara, naši mladi so vsi glasbeniki, in so naredili pravi žur. Nepalci so naju tako spoznali tudi kot družinska človeka in stara starša ...
Naj na tem mestu dodam, da je vsak izmed njih v knjigo napisal nekaj svojih občutij, kar je dragocen prispevek k celotni opisani zgodbi.
Marija: V knjigo sva jih pravzaprav povabila po vrnitvi domov. Lahko rečem, da so odzivi bralcev zelo dobri, saj so oni vse to popisali skozi lastne občutke kot treking pohodniki.
Andrej: Midva sva bila že tolikokrat v Nepalu, da so nama mnoge stvari tu nekaj povsem običajnega, drugače pa je za ljudi, ki najinih izkušenj nimajo. Naj dodam, da sva uporabljala izključno zemljevide. Zvečer sva izrazila željo, kam bi šla, vodnik se je o poti pozanimal pri domačinih, naredili smo načrt in se zjutraj odpravili naprej. Posebej v odročnih krajih na zahodu smo vsak dan sproti iskali prenočišče.
Andrej: Nekega dne smo prišli v vas do hiše, kjer naj bi prespali. Vodnik je šel v akcijo in našel hišico.
Marija: Hišica je bila nekaj podobnega, kot so tiste male barake za orodje na urbanih vrtovih okrog Ljubljane. Oni takim kočam že rečejo hotel. Bili smo utrujeni od celodnevne hoje in vodnik Kancha je povedal, da lahko oddajo nekaj ležišč. Jaz sem po zunanjem ogledu takoj rekla, da v taki umazaniji res ne bi spala, oni pa, da bodo že nekako uredili. Nakar je šla gospodinja Sauni v sobo, kjer naj bi spali. Le zakaj je s seboj vzela šibo, sem se vprašala, takrat pa so ven že pritekli trije prašiči. To je bilo tudi za vodnika preveč. Potem smo skoraj uro čakali, da je našel neko družino, ki nam je bila pripravljena ponuditi prenočišče.
Marija: Vedeti je treba, da si tudi v obljudenem delu Nepala še vedno nekaj dni proč od zdravnika, tudi infuzije ... Če dobiš močno drisko, lahko izgubiš toliko tekočine, da je to smrtno nevarno. Največja umrljivost med otroki do četrtega leta starosti je prav zaradi tega. Zjutraj so še zdravi, dobijo rota virus – in jih zvečer ni več. Hodila sva po področju, kjer en teden ni bilo žive duše. Če bi se tam kaj takega zgodilo, bi imela težavo.
Andrej: Naša črevesna flora je drugačna kot pri ljudeh, ki živijo v Himalaji – je preveč občutljiva na nečistočo. Mnogi Evropejci imajo že v Katmanduju težave. Midva sva kar dobro prišla skozi. Pazila sva, da nisva nikoli pila neprekuhane vode. Razni filtri pogosto nič ne pomagajo, so mehanski in vodo samo prečistijo, ne odstranijo pa morebitnih mikroorganizmov. Lahko piješ tudi lužo, če je čista, seveda pa ne veš, ali se je dan prej vanjo podelala krava.
Andrej: Pod Everestom in okrog Anapurne ga dobiš, sicer pa v glavnem ne. Pogosto sva jedla dal bhat, parjen riž in juho iz leče. Ta je povsod podobno pripravljen in res ne moreš zgrešiti.
Marija: V vseh teh dneh sva zagotovo vsaj 150-krat jedla dal bhat. Za kosilo in večerjo.
Andrej: Največkrat sploh niso vprašali, kaj bova jedla. Preprosto – tole imamo danes v ponudbi.
Marija: To je znak, če seveda nisi Andrej Štremfelj.
Andrej: Imam zelo visok prag bolečine. Zaradi težav z golenico in piščaljo sem res nekaj dni trpel kot Kristus. Zdravnica iz Nemčije, ki sva jo s partnerjem Krištofom Tratnikom, ki je slovenskih korenin, iz Celovca, srečala na poti, je rekla, da gre za tako imenovano stresno frakturo, razpokano kost, kar je posledica slabe hrane in velikih naporov.
Marija: Željo po pisanju knjig imava že od nekdaj, a nama tega ni dopuščal čas. Ob vsem, kar sva naredila v gorah v Himalaji ali kje drugje, sva bila vseskozi v rednih službah in še ob družini je za pisanje res zmanjkalo časa. Z epidemijo, ko se je vse ustavilo, takrat sem se tudi upokojila, in potem, ko je prva skupna knjiga Objem na vrhu sveta doživela res dober odziv, sva rekla, da bova še kaj napisala.
Pisanje je nekakšna katarza. Ko pišeš, greš skozi svojo zgodovino, še posebej to velja za Andreja z njegovo avtobiografijo Kristali sreče. Ko jo je pisal, sva se pogosto pogovarjala o stvareh, ki so v preteklosti morda ostale nedorečene. Zdaj jih zapirava in to je tista modrost, ki ti jo dajo leta, v katerih sva midva.
Andrej: Večkrat sva pisala prispevke za revije, sam sem tudi pisal podlistek o različnih odpravah v Himalajo za Gorenjski glas. Ko pa sva napisala prvo knjigo, sva videla, da zmoreva tudi to.
Marija: In imava tudi kaj povedati. Doživetij in razmišljanj ob njih nama res ne manjka. Usmeritve za pisanje dobiva tudi na številnih predavanjih, na katerih ljudje marsikaj sprašujejo – in tako izveva, kaj jih zanima. Tudi to, kako gre ženska »na WC« na 8000 metrih nadmorske višine.
Marija: Nikoli v življenju se nisva zares ustavila, razen jaz ob porodih in Andrej, ko se je poškodoval. Če ne načrtujeva nobene večje, greva vsaj na Sv. Jošt ali Šmarjetno.
Andrej: Človek se bolje počuti, če malo miga. To danes ugotavljajo tudi ljudje, ki se nikoli niso ukvarjali s športom. Včasih je bilo drugače, ko smo začeli teči po polju, so nam kmetje ponujali grablje, češ če že nimamo kaj drugega početi kot tekati naokrog.
Marija: Seveda visok nivo kondicije ohranjava tudi zaradi vodenja v gore. Najina pot je bila olajšana ravno zato, ker sva bila poletje pred tem celo trikrat na Mont Blancu.
Marija: Razmišljam, kako zanimivo je človeško življenje. Vsako obdobje ima svoje zahteve. Bilo je obdobje, ko sta bila pomembna športni cilj in uspeh, pa čas, ko je bila v prvem planu družina, zdaj je obdobje, ko na vse to gledaš s hvaležnostjo, da si sploh lahko vse to doživel. Zame je največji uspeh, da na vse to nazaj ne gledam z obžalovanjem. Tako kot narediš srednjo šolo, greš študirat in v službo, tako pridejo osemtisočaki, sedem- in šesttisočaki ... Midva že vse življenje počneva stvari, zaradi katerih so bile ustanovljene institucije, kot sta Alpine Club in PZS. Lepo je, da stanovski zvezi in nasploh ljudem to, kar sva v gorah naredila, nekaj pomeni. Mogoče sva tudi midva dodala delček v seštevek vseh različnih slovenskih uspehov na športnem, znanstvenem in drugih področjih, ki tako močno svetijo navzven.